BUBU

Moja lastnica Sandra je spoznala, da sem zelo živahna in učljiva psička, zato se je odločila, da me bo vpisala v tečaj agilityja. Prvi dan v šoli sem bila še malo prestrašena in zmedela, saj je bilo okoli mene toliko novih kužkov. Vsi so pridno skakali čez ovire, tekli čez most in v tunel, se šli slalom, jaz pa sem se hotela samo igrati. Kmalu sam dojela, da se bom tudi jaz morala naučiti vseh teh trikov. Tako zdaj že pridno skačem, slalomiram in tečem. Seveda me včasih še vedno premoti kateri od mojih sošolcev in sošolk, takrat pač uidem s parkurja, ampak, kaj morem, saj sem šele na začetku šolanja. Sicer pa so naši lastniki prijazni in nam na koncu pustijo, da se do sitega natečemo in naigramo. Če bom še naprej tako pridna, bom spomladi mogoče že nared za svojo prvo tekmo!

Kali je s treningom agilityja začela ko je dopolnila eno leto. Prvi trening sva imeli 20. 8. 2005, nato sva nekaj časa pridno trenirali. Po približno enem mesecu sva morali prekiniti vaje, ker je kali ugriznil bernardinec in je dobila sedem šivov. Po krajšem premoru sva nadaljevali.

Začetki so bili težki, predvsem zato, ker je Kali trmasta. Namesto, da bi pridno skakala čez ovire, se je hotela igrati s sošolci, zato mi je dva meseca stalno bežala s parkurja. Kmalu sem ugotovila, da imajo vsi začetniki svoje muhe, zato nisem obupala. Kmalu je Kali nehala bežati, zato pa se je začela upirati in ni hotela preskakovati ovir, ampak je vztrajno hodila pod palico. Ampak sva premagali tudi to težavo, počasi je prerasla fazo pubertetniške norosti in ugotovila, da je agility prav zabavna stvar. Pri dveh letih jo drugi kužki sicer še zelo zanimajo, a je veliko bolj pozorna name in zato nimava več problemov.