Letošnje počitnice so se začele že zelo zgodaj – no, zgodaj sva si jih naročila, zato sva se že konec februarja odpravila na morje. Drugi so smučali, midva sva se kopala in sončila! Kali na žalost ni mogla z nama, ampak je uživala doma.
Let do Hurgade traja približno 4 ure, med potovanjem pa smo lahko občudovali lepoto in praznino puščave – z jasno izjemo, seveda, Nilom in njegovo ožjo okolico. Tudi samo mesto Hurgada je iz letala videti prav zanimivo. Graditi so ga začeli pred približno 20 leti in ga sestavljajo skoraj samo hoteli – večina zgradb v mestu je nezaključenih gradenj.
Egipčani so zelo prijazen narod, pravzaprav še preveč prijazni. Hotelsko osebje je sicer nekoliko bolj uvidevno, na ulici pa skoraj ne moreš narediti 10 korakov, ne da bi te lastniki majhnih trgovinic napadali z raznimi vprašanji:
»Where are you from, my friend?«
»Come, come to my shop, beautiful papyrus, good price, only 50 pounds!«
»Do you want massage, very relaxing?«
»Why not, Slovenia, why not?!«
In tako naprej – zelo težko jih je ignorirati, ker se ti postavijo prav pred nos, za njihove običaje pa je tudi zelo nevljudno, če zavrneš povabilo ali darilo. Potem te povabijo v svojo trgovinico za »one egyptian minute«, kar je pri nas ena ura. No, ja, mi pač nismo vajeni takega obnašanja, v Egiptu pa prav vsi turisti doživijo tak tretma. Najbolje jim je reči La, la, shukran, kar pomeni Ne, ne, hvala.
Na koncu sva seveda domov prinesla polne torbe spominkov, od puščavskega peska do kipcev kanopskih posod. Saj gremo tja, da bi zapravljali! 
Poskusila sva tudi njihov znani čaj, ki ga pijejo ob kajenju tradicionalne šiše – tudi to sva poskusila, normalno, in ne le enkrat. 
Glavno opravilo pa je bilo ležanje na plaži (z možgani na off in …) in plavanje, čeprav je bila voda precej hladna. Andrej se je tudi poskusil v surfanju, po dveh dneh pa je 'šibal' kot pravi poznavalec!
Temperature so bile prav prijetne, nekje med 25 in 30 stopinj. Smešno je bilo le to, da so bili domačini oblečeni v jakne, ponoči celo v bunde – razložili so nama, da je pri njih zdaj zima in da jih ponoči reeeees zebe. V neki trgovini sva celo našla volnene kape!!! 
Seveda se na počitnicah v Egiptu nisva mogla izogniti ogledom zgodovinskih znamenitosti – če sva že tam, jih pač morava videti. Tako smo se z avtobusom odpeljali v Luksor. Vsak dan se tja odpelje cel konvoj avtobusov, ki šteje 140 vozil – promet se za domačine ustavi in čakati morajo, da se konvoj turistov zvrsti.
Obiskali smo Dolino kraljev – grobnice so res zelo zanimive, vendar pa je v njih vroče kot v savni. Zanimivo je, da so marsikje še ohranjene originalne poslikave. Na žalost v grobnicah ni dovoljeno fotografirati, razen, če vas čuvaj ne vidi.
Ogledala sva si tudi tempelj kraljice Hačepsut – res krasna zgradba, s katere je tudi prelep razgled na mesto in Nil.
Najbolj naju je presunil tempelj Karnak – to je res veličasten kraj, ki so ga začeli graditi 2000 pr. n. št., potem so 2000 let gradili in dodajali stvari in danes še vedno stoji. Tempelj je impozanten, z ogromnimi kipi in stebriščno dvorano, v kateri se človek lahko počuti kot mravlja, z neverjetnimi obeliski in prekrasnimi izklesanimi podobami na zidovih.
Ker sva pogrešala Kali, sva malo pogledovala za domačimi psi – na cestah jih je bilo zelo malo, ker je to pač muslimanska država, tam pa psi veljajo za nečiste živali (razen seveda njihovi hrti). Tako sva v sedmih dneh videla le približno 6 psov, vsi pa so si bili zelo podobni, kot bi bili predstavniki iste pasme. 
Egipt je vsekakor vreden obiska – cene so nizke, sploh za naše razmere, če se vam kaj zdi predrago, pa še vedno lahko (no, morate) barantate in znižate ceno. Egipčani so precej strogo verni, čeprav ne molijo vsakič, ko jih pokliče mujezin, domačinke pa so vseeno pokrite in sva jih videla zelo malo. Hrana v hotelu je prilagojena evropskemu okusu – če niste preveč izbirčni in niste človek, ki ne more brez mesa, boste zdržali. Midva sva se v tistem tednu najedla riža, korenja in bučk. Pogrešala pa sva čokolado (Sandra bolj kot Andrej), saj je njihove sladice ne vsebujejo. 
Najbolj naju je motilo egipčansko pojmovanje čistoče – ker ga preprosto ni. Na cestah je ogromno smeti. Tudi voda ni taka, kot jo poznamo tukaj – za pitje sploh ni primerna, tudi zob si nisva umivala z njo, za vsak primer pa sva večkrat na dan popila malo domačega brinovčka, da sva se razkužila. 
Vrnitev domov je bila pretresljiva – dobesedno, kar precej nas je prerukalo, pristanek pa je bil zelo tubulenten! Vendar sva pozabila na vse, ko sva po enem tednu spet videla Kali!
Midva sva se vozila ponoči, tako da ni bilo gneče, vendar pa vseeno precej naporno.
Na Korziko smo se pripeljali v mesto Bastia, vendar tam nismo taborili, ampak smo se takoj odpeljali proti jugu.
Vzhodna obala Korzike je precej ravninska, ceste so ravne, tako da smo zelo hitro prispeli na najjužnejši del otoka – mesto Boniffacio! Imenujejo ga tudi Osje gnezdo zaradi zanimivih pečin, na katerih mesto stoji. Na tem kraju nenehno piha precej močan veter, mestne uličice pa so tako pravljične, da jih morate pogledati. Tukaj je tudi ogromno majhnih trgovinic s spominki, ki jih turisti navdušeno kupujejo.
V kampu blizu Boniffacia smo tudi našli najbolj sanjsko plažo – bela mivka in turkizno morje! Pravi motiv za razglednice. 
Celotna Korzika je zelo 'prijazna do kužkov', nam pa je uspelo najti plažo, v mestu Campomoro, kjer je bil vstop kužkom prepovedan! 
Vendar pa se nam je mesto že naslednji dan odkupilo s svojimi lepotami – tam namreč stoji največji razgledni stolp na Korziki (sicer jih je veliko, skoraj v vsakem mestu eden), ogled je brezplačen, naleteli pa smo tudi na oskrbnika stolpa, ki je imel dva prijazna mešančka, s katerima se je Kali veselo igrala na vrhu stolpa. 
V tem mestecu pa sva odkrila tudi najbolj nenavadne in zanimive skalne formacije, ki se jih 