BUBU

Na svet sem prijokala 2.7.2004 v Krašnji. V prvih mesecih življenja sta mi družbo delala še bratec in sestrica. Skupaj z mamico smo bili pisana druščina. Mamica je namreč mešanka, očka pa se je izognil svojim starševskim obveznostim, tako da ga sploh ne poznam. V Krašnji so bili vsi zelo prijazni z nami, za nas so lepo skrbeli, nas razvajali in se z nami igrali. Ker smo bili tako ljubki, so nas celo peljali v Ljubljano, kjer smo nastopili na televiziji, v oddaji o živalih. Kmalu pa so mojega bratca in sestrico odpeljali v nov dom, jaz pa sem še kar naprej čakala na novega lastnika.


Po štirih dolgih mesecih se je končno tudi meni nasmehnila sreča. K nam je prišla prijazna punca Sandra in se na prvi pogled zaljubila vame. Že čez dva dni so me odpeljali v moj novi dom. Hitro sem se naučila, da v hiši ne smem puščati lužic in kupčkov, da ne smem gristi copat in čevljev in, da tudi na posteljo ne smem. V zameno za to pa me moji novi krdelniki zelo razvajajo, crkljajo, se z mano veliko igrajo in me redno vodijo na sprehod. Moja lastnica Sandra mi je kupila tudi veliko igrač, vendar jih najraje kar zgrizem, zato mi zdaj kupujejo samo še kosti. Moja najljubša igra pa je “loviti palico”. To se najraje igram s Sandrinim fantom Andrejem, ker mi palice meče tako daleč in tako dolgo, da sem na koncu že pošteno utrujena. Moja najbolj opazna lastnost pa je, da se ne morem najesti. Ampak nisem jaz kriva, saj moji krdelniki stalno nekaj žvečijo, jaz pa samo čakam, če bo kaj pristalo tudi v mojem gobčku. To seveda Sandra in Andrej malo tudi izkoriščata, saj moram početi čudne stvari, da si prislužim košček salamice ali piškota. Moram sedeti, ležati, delati prevale, se vrteti v levo in v desno, čakati in celo odbijati žogico z gobčkom. Ampak, za salamico bi naredila prav vse. No, saj se ne pritožujem, tudi sama sem zelo vesela, če se naučim česa novega. Sicer pa ne dobivam le pasjih briketov, ampak mi moji krdelniki ponudijo skoraj vsako hrano, če le ni nevarna za kužke. Seveda imam najraje koščke mesa, teknejo pa mi tudi jabolka, hruške, breskve, celo paprika in kisle kumarice. In vedno mi pustijo, da poližem jogurtov lonček. Le čokolade mi ne pustijo jesti, ker pravijo, da kužkom škoduje, ampak meni se zdi, da mi malo lažejo.


Sandra in Andrej skrbita da se redno in dovolj gibam, zato se pogosto odpravimo tudi v hribe. Najprej sem osvojila manjše vrhove, letos poleti pa sem se že povzpela nad 2000 metrov, bila sem namreč na Velikem vrhu nad Kofcami in na Stolu. V hribih uživam, saj je tam vedno še kakšen štirinožni vandrovec, pa tudi kozice in ovčke srečam. Jaz bi se najraje kar malo zapodila za njimi, vendar mi moja človeka tega ne pustita. Kaj morem, če pa hočem loviti vse, kar beži!Doma mi živalske družbe ne primanjkuje; hišo si delim z kopensko želvo Feliksom in z nimfo Rudi. Z obema se dobro razumem, vendar ne vem, zakaj se nočeta igrati z mano; Rudi vedno odleti, Feliks pa se tako počasi premika, da se z njim ne morem loviti. Zato pa se toliko raje podim z drugimi kužki. Moji prijatelji so mešanec Ben, višavski terier Bak in mešanka Nera, odkar pa hodim na trening agilityja pa sem spoznala še več prijaznih in igre željih kužkov.
Toliko zaenkrat, ko se mi zgodi kaj novega, vas bom obvestila. Vaša Kali.