BUBU

KORZIKA, 2007



Odločila sva se, da se letos odpraviva na morje skupaj s Kali. Možnosti je bilo veliko, želela pa sva nekam v tujino, zato je bilo kampiranje najboljša izbira. In ker na Korziki ne preganjajo psov, cene so sprejemljive, narava pa sanjska, smo se torej namenili tja. Šotor sva kupila že pred tremi leti, torej ga je bilo treba končno enkrat preizkusiti.
Z avtom smo se peljali do pristanišča Livorno, v bližini Pise, vožnja pa traja približno 6 ur.
Midva sva se vozila ponoči, tako da ni bilo gneče, vendar pa vseeno precej naporno.
V Livornu smo se vkrcali na trajekt ob 8.00 zjutraj, sicer pa vozi večkrat na dan. Vožnja s trajektom je trajala 4 ure, dodati pa je treba še čas, da se vsi vkrcamo in izkrcamo. Trajekt je zelo velik, ima več restavracij in kavarn, tako da lahko lačni in žejni potniki veselo zapravljajo. Na trajektu je bilo tudi veliko kužkov vseh velikosti, vendar so bili vsi lepo vzgojeni in pridni, človek jih skoraj ne opazi – najbolj viden je bil črni ruski terier, seveda zaradi svoje velikosti! Na palubi je prijetno sedeti v ležalnikih, v notranjosti so prostori klimatizirani (nas je kar malo zeblo). Na Korziko smo se pripeljali v mesto Bastia, vendar tam nismo taborili, ampak smo se takoj odpeljali proti jugu. Vzhodna obala Korzike je precej ravninska, ceste so ravne, tako da smo zelo hitro prispeli na najjužnejši del otoka – mesto Boniffacio! Imenujejo ga tudi Osje gnezdo zaradi zanimivih pečin, na katerih mesto stoji. Na tem kraju nenehno piha precej močan veter, mestne uličice pa so tako pravljične, da jih morate pogledati. Tukaj je tudi ogromno majhnih trgovinic s spominki, ki jih turisti navdušeno kupujejo. V kampu blizu Boniffacia smo tudi našli najbolj sanjsko plažo – bela mivka in turkizno morje! Pravi motiv za razglednice. Celotna Korzika je zelo 'prijazna do kužkov', nam pa je uspelo najti plažo, v mestu Campomoro, kjer je bil vstop kužkom prepovedan! Vendar pa se nam je mesto že naslednji dan odkupilo s svojimi lepotami – tam namreč stoji največji razgledni stolp na Korziki (sicer jih je veliko, skoraj v vsakem mestu eden), ogled je brezplačen, naleteli pa smo tudi na oskrbnika stolpa, ki je imel dva prijazna mešančka, s katerima se je Kali veselo igrala na vrhu stolpa. V tem mestecu pa sva odkrila tudi najbolj nenavadne in zanimive skalne formacije, ki se jih zeloooo splača pogledati. Kot bi Dali tu našel navdih za svoje slike.
...