V SPOMIN, r.i.p.

Že od nekdaj so nam družbo v hiši delali tudi različni ptički; vedno smo imeli doma skobčevke in kanarčke, nazadnje pa nas je razveseljevala in nam krajšala čas naša nimfa Rudi.
Nimfo je kupila moja sestra in je bila prepričana, da je samček, ki se bo naučil govoriti. Najprej smo ugotovili, da Rudi ni fant, ampak punčka, saj sem v njeni kletki nekega dne našla jajček. To je bil za nas pravi šok, saj še noben od naših ptičkov (pa so bile med njimi tudi samice) ni nikoli zvalil jajčka! Rudi je tako postal Rudica, mi pa pametnejši za eno spoznanje.
Rudi je živela zelo svobodno; kletka je bila čez dan odprta, tako da je lahko letela po dnevni sobi in kuhinji in raziskovala. Vedno je želela biti v naši bližini, sovražila je samoto. Če smo šli od doma, se je »parkirala« na vrata in čakal, dokler se nismo vrnili. Vedno nas je glasno pozdravila s svojim predirljivim glasom. Pogosto nam je kradla hrano iz krožnika pri kosilu, oboževala je jogurt, piškote namočene v kavo, najraje pa je imela špagete. Za njih bi skočila tudi v lonec vrele vode!
Na žalost pa je bila njena svoboda tudi njena usoda. Nekako se je izmuznila iz dnevne sobe in skozi odprta balkonska vrata odletela na prostost. Celo popoldne sva jo s fantom lovila po vasi, pregledovala strehe in drevesa. Našla sva jo na sosedovi hiši in že upala, da jo bova ujela, pa je nad njo zakrožila kanja in Rudi je nagonsko zbežala.
Po vasi smo obesili liste, da bi nas sosedje lahko obvestili, če bi jo kje slučajno videli. Po štirih dneh sem obupala; noben domači ptiček ne more preživeti v naravi, ali ne najde hrane ali pa ga drugi ptiči pokončajo.
Vseeno pa sem po enem tednu dobila klic, da je na sosedovem balkonu ptiček s čopkom na glavi! To je bila lahko samo naša Rudi! Takoj sem se odpeljala k sosedom in res je bila ona; popolnoma prehujšana, umazana in izmučena, ampak bila je naša Rudi! Doma smo jo dali v miren kot, da bi si opomogla, a je bil šok očitno prehud. Po dveh dneh sem jo mrtvo našla v kletki. Stara je bila komaj 5 let, lahko bi še dolgo živela. Tudi Rudi je pokopana na našem vrtu.

SANDRA

Od kar se spomnim, sem vedno oboževala živali. Že kot majhna punčka sem najraje na kakšnem travniku lovila hrošče, tekala za metulji in opazovala čebele. Če sem kje zagledala kakšnega psa, sem ga morala nujno pobožati, čeprav so se moji straši verjetno pogosto bali, da me ne bi kateri od njih ugriznil.

Moja sestra seveda ni bila nič »boljša« od mene, le da so njo vedno zanimale bolj eksotične živali. Tako sta starša morala popustiti najinim željam in si omisliti kakšno živo bitje, ki bi nam delalo družbo. Dokler smo živeli v bloku, pes ni prišel v poštev, prav tako ne maček. Morali sva se zadovoljiti z ribicami, nato pa s kanarčkom in skobčevko.

Sledile so seveda vse mogoče živalice, ki jih lahko imaš v bloku in ne motijo sosedov; imeli še hrčke, morske prašičke, spet nove ribice in novo skobčevko. Sreča pa je bila, da smo se kasneje preselili v lastno hišo; zdaj sva s sestro lahko zahtevali več in to sva tudi dobili. Okoli naše hiše se je vedno znova našel kakšen mačji mladiček, ki so ga neodgovorni lastniki prepustili na milost in nemilost na cesti. Vsi ti brezdomčki so končali v naši hiši. Kmalu smo dobili še enega morskega prašička, belega zajčka in celo zelenega legvana. Moja sestra je celo naredila ogromno kletko in v njej naselila tri pare skobčevk. Kmalu se le tej pisani druščini pridružila še želva Felix (še vedno v naši družbi, star je vsaj 16 let).

Končno pa sem tudi jaz dočakala psa; mojega prvega pravega psa. To je bil naš nemški ovčar Šuki, ki je dočakal ponosnih 13 let.

V zadnjih letih se je druščina živali v naši hiši nekoliko zmanjšala. Zajček je dočakal 10 let in nas zapustil, hrčki in morski prašički ravno tako, mačke pa nam je vse vzela cesta. Odločili smo se, da bomo odslej imeli le še psa, želvo (ker pač vztraja) in nimfo. Ker smo imeli nimfo Rudi spuščeno v hiši, si nismo mogli omisliti še mačkona. Ko nas je Rudi tako nesrečno in predčasno zapustila, si nisem več želela nove papige. Tako sta ostala le še Kali in Felix.

Živali so mi bile vedno všeč, v zadnjih letih pa sem se začela nekoliko bolj intenzivno ukvarjati predvsem z vzgojo psov. S Kali sva začeli trenirati agility, kmalu pa sem v KD Naklo tudi začela pomagati pri tečaju male šole. To me je tako zelo prevzelo, da sva letos spomladi s Katjo (sošolka z agilityja) prevzeli tečaj in prvič samostojno vodiva pasje mladičke in njihove skrbnike. Učenje nama je v veliko veselje in sva zelo zadovoljni z dosedanjimi rezultati. Upam, da bom se bom še dolgo lahko s takim veseljem in prizadevnostjo udejstvovala v kinologiji.

Prestranek, 17.3.2007

26. 2. 2007, pomlad

Danes se je iz zimskega spanja prebudil naš zaspanček – Felix. Zima je bila kratka in mila, zato se je naša želvica skoraj dva meseca prezgodaj vrnila nazaj v budno stanje. Kali je bila svojega »bratca« zelo vesela in ga je pozdravila z mokrimi poljubčki. Felix letošnjo zimo ni izgubil veliko teže, ampak je po kratkem zimskem spancu še vedno lepo rejen. Takoj je tudi začel veselo jesti in se veseliti toplega sončka.

24. 2. 2007, Prestranek

Finalna tekma zimskega pokala se je odvijala v konjušnici na gradu Prestranek. Malo nas je zeblo, ker dvorana ni bila ogrevana, a pravih zimskih temperatur ni bilo.
Sodnica Ivana Kirik je postavila zahtevne parkurje, pa tudi konkurenca je bila precej huda. Kali je bila zelo dobro razpoložena za tek in je zato zelo navdušeno preskakovala ovire. Žal pa je tokrat vodnica pokvarila rezultat – v prvem teku sva dobili pet kazenskih točk, kriva pa sem bila jaz, saj sem se ji postavila pred oviro. Drugi tek sva odpeljali brez kazenskih točk. Na koncu sva pristali na devetem mestu. Skupno sva se v zimskem pokalu uvrstili na šesto mesto.