KORZIKA DRUGIČ (22. 8.–2. 9. 2009)
Letošnji dopust je prišel zelo pozno – skoraj celo poletje smo bili doma, šele konec avgusta smo se končno odpravili na toplo. Tokratna destinacija – spet Korzika, ker smo tam pred dvemi leti res uživali.
Že takoj ob prihodu so nas pričakale visoke temperature – okoli 35 stopinj Celzija, na jugu še več. Tako vreme je res bolj namenjeno lenarjenju kot aktivnim počitnicam.
Tokrat smo se po izkrcanju v Bastii najprej odpeljali na sever, na Cap Corse. Ustavili smo se v mestu Centuri, ker pa so mesteca na Capu res majhna, pri kampih ni veliko izbire. Po navadi je v enem mestu samo en kamp. Morje je vabilo, plaža z večjimi prodniki malo manj (ležati na taki plaži je strašno neudobno). Zato pa je živalski podvodni svet toliko bolj bogat kot na peščenih plažah. Že v vodi do kolen kar mrgoli ribic, morskih zvezd, tudi meduz in drugih živalic (škoda, ker nimava podvodnega fotoaparata).
Pokrajina na Capu je sicer zanimiva, vendar sta osrednji in južni del Korzike veliko bolj primerna za raziskovanje, zato sva se po zahodni strani (pot je zelo ovinkasta) odpeljala proti mestu Ille Rouse. Pred mestom smo se nastanili v kampu L'Ostricioni, ki leži dobesedno v delti istoimenske reke. Pot do plaže vodi po peščeni potki med trsjem, za dostop do morja pa je treba prečkati reko, ki sega krepko čez kolena. Plaža je ogromna, mivka snežno bela. Andrej je tam v vodi opazil celo hobotnico in sipo.
V tem kampu sva tudi doživela najin prvi incident na dopustu. Drugi dan so se namreč v notranjosti začeli nabirati navihtni oblaki. Seveda sva zelo optimistično predvidevala, da do obale ne bodo prišli. Potem je začelo najprej malce kapljati, pa nehalo in spet malo kapljalo. Nič hujšega, sva si rekla, vendar sva se zelo zmotila. Kmalu sta se priklatila še grom in strela, z neba pa se je ulilo kot iz škafa. V petih minutah so po vsem kampu začeli teči majhni blatni hudourniki (neverjetno, da popolnoma presušena zemlja ne vpije vode?!), in seveda ne bi bilo zanimivo, če ne bi eden od njih tekel prav proti najinemu šotoru. In ker je bilo za šotorom grmovje, se je tam kmalu nabrala ogromna luža. Slikovnih dokazov sicer nimava, ampak voda je segala čez gležnje, tako da je bil šotor na dveh mestih dobesedno potopljen v luži. Panično sem skušala izkopati grmovje, da bi voda vsaj odtekala, obenem pa tudi speljati stran rečico, ki nama je zalivala šotor (drugi 'sokamperji' so do kože mokri skakali okoli šotorov in reševali stvari). Tudi sama sem bila mokra do kože, mimo mene je nosilo stvari ... V glavnem, res zanimiva izkušnja, če pol ure stojiš na dežju in skušaš narediti nemogoče. (Mimogrede, Andrej je celotno 'zabavo' preživel pod tušem, varno pod streho.) Ta dan sva ugotovila, da je najin lepi šotor (Cuechua 2 seconds XL), ki sva ga kupila samo zato, ker se hitro postavi in sestavi, krasen, neprecenljiv, zlata vreden in oh in sploh – v šotoru namreč ni bilo niti kapljice vode!
Naslednji dan smo se odpravili v notranjost raziskovat korziške hribe. Peljali smo se do mesta Corte in od tam v dolino Restonica. Temperature so bile bolj znosne ('samo' 29 stopinj Celzija), gozd je bil res gozd s pravimi drevesi (ne pa mini grmički ob obali), zrak pa je skoraj malo dišal po Bohinju. V sredini doline je prijeten kamp Tuani, utaborili smo se kar tam. Potem smo se še 6 km odpeljali do izhodišča za izlet do dveh jezer: Lac de Melo in Lac de Capitello. 
Midva sva se opremila kot za v hribe (no, saj smo šli v hribe), saj je izhodišče na 1370 m, prvo jezero na 1700 m, drugo pa na 1900 m. S sabo sva vzela dolge hlače, malice, jakne in veliko vode (pozneje se je izkazalo, da je bila to zelo pametna odločitev). Drugi 'turistični' hribovci so večinoma imeli obute navadne čevlje, nekateri celo sandale ali japonke, s sabo pa so vzeli ... majhne torbice z dokumenti in mobiteli! Do prvega jezera smo hodili eno uro in uživali ob naravnih lepotah. Ob poti je majhna rečica, ki občasno tvori tolmune (nekateri so se v njih celo kopali), videli pa smo tudi konje in osličke. Nameravali smo se podati še do drugega jezera, vendar so se na vrhu začeli nabirati oblaki – in seveda, še ena nevihta. Začela se je z nekaj kapljicami dežja, čez nekaj minut pa se je dež okrepil, začelo je grmeti in se bliskati. Res ni lepšega, kot če te nekje v hribih, na 1700 metrih ujame nevihta. Kljub hitremu sestopanju (res ekspresno, navzdol smo kar tekli, tisti v japonkah pa so se lomili po skalah) smo bili kmalu mokri do kože (že drugič v dveh dneh!!!), v čevljih pa so se nabrale lužice. In, kot da to še ni bilo tovolj, nas je malo potolkla še toča. Kali je bila res prestrašena, stisnila je ušesa ob glavo, rep med noge in tekla. Temperatura se je spustila na 16 stopinj Celzija, pihati je začel leden veter, tako da nas je grozno zeblo. Pri koči smo se stisnili pod streho in še dobro, da sva imela s sabo suha oblačila, da sva se lahko preoblekla (in seveda dober nahrbtnik s prevleko za dež, da je bila vsebina vsaj res suha), sicer bi najbrž zbolela. To je bila izkušnja, ki je nočemo nikoli več doživeti!
Kljub prekrasni naravi sva imela dovolj notranjosti in dežja, zato sva zložila šotor in se še isti dan odpeljala proti obali. Vso pot je lilo kot noro, tako da sva celo razmišljala o tem, da bi šli za eno noč v hotel, če ne bi našli sončnega mesteca. Na našo srečo smo se pripeljali v Alerio, kjer je sijalo sonce in pihal veter – tako smo vsaj lahko posušili kup oblek, brisač in čevljev (in tudi moker šotor), ki smo jih zmočili v dveh deževnih dneh. Kamp Marina Aleria nama je 'rešil življenje'. Potem smo se odpeljali proti jugu, v prelepo mesto Bonifaccio. Mesto je res krasno, zgrajeno na visokem klifu, ki ga nenehno brusijo tamkajšnji močni vetrovi.
Nastanili smo se v kampu Camping des Illes in se spet odpravili na prelepo sanjsko plažico s snežno belim peskom. Vročina pa je bila ubijalska – en dan je kazalo 38 stopinj Celzija!
Naslednji dan sva se odpravila na potep in malce nakupovanja po ulicah Bonifaccia – tam vedno piha močan veter, zato kljub visokim temperaturam ni bilo pretirano vroče. Popoldne smo se sprehodili do kamnite plaže pod klifom in se hladili v prelepi votlinici.
Veter je tudi tukaj močno bičal obalo, tako da so bili valovi ogromni (tudi do 4 m) in predvsem glasni – najbrž ni treba poudariti, da se v takih razmerah nismo kopali.
Naš naslednji postanek je bilo mesto Solenzara. Tja se nismo odpravili neposredno ob obali, ampak smo se zapeljali v notranjost čez prelaz Col de Bavella. Čeprav nismo bili ravno visoko, so bile temperature precej znosne (27 stopinj Celzija). 
Pred prelazom je akumulacijsko jezero Piscine de Gallo, kjer so zanimive skalne formacije (malo smo se zvirali po njih in se delali, da plezamo). Jezero samo je precej posušeno, tako da se vidijo posekana drevesa – pokrajina deluje kot kakšna puščava. Nekaj kilometrov naprej od jezera pa smo se ustavili, da bi si ogledali slap Cascade de Piscine de Gallo. Potka najprej vodi po gozdu, potem pa po pobočju hriba, kjer so spet zelo lepe in neverjetne skalne formacije. Zadnji del poti je zelo strm (navzgor lahko hodiš po vseh štirih), ampak se res izplača potruditi in se spustiti do slapa.
Na poti proti Solenzari smo spet srečali korziške prašičke – seveda smo jih morali fotografirati. 
In kot da to še ni dovolj, smo videli tudi tudi kozo na avtomobilu (še dobro, da ne na našem)! Neverjetno, ampak živali so tako navajene na ljudi, da se ničesar ne bojijo.
Ustavili smo se ob reki Solenzara in njenih znamenitih tolmunčkih. So neverjetno lepi in presenetljivo topli (res pa je, da reka teče zelo počasi in da sonce čez dan precej ogreje vodo). Malo smo se namočili in se odločili, da bomo naslednji dan preživeli kar ob reki, ne ob morju. Nastanili smo se sicer ob obali v kampu Côte des Nacres, kopali pa smo se v tolmunčkih. Prednosti je kar nekaj; voda je veliko bolj hladna (približno temperature Bohinjskega jezera), tako da se vsaj konkretno ohladiš, poleg tega nisi slan in poln mivke. Pa še ljudi je malo (mi smo bili ves dan skoraj sami), ker je reka dolga in se kopalci kar porazgubijo. Našla sva dve ogromni skali, na katerih sva ležala – zanimivo, kako je kamen lahko udoben!
Za konec smo se potem odpeljali proti Bastii, kjer smo nekaj kilometrov pred mestom še dvakrat prespali v kampu San Damiano. Kamp je ogromen, leži neposredno ob peščeni obali, vendar je sence veliko in vzdušje je prav prijetno. Zadnji dan smo se namakali v morju in uživali na sončku.
Letos sva ugotovila, da je Korzika neprimerno lepša in bolj prijazna septembra – ljudi je manj, temperature so veliko znosnejše, kampi so cenejši (ponekod je razlika za eno noč celo 8 evrov!). Letos sva sicer vzela s seboj opremo za plezanje, vendar nisva niti pomislila na mučenje po stenah, ker se nama še v senci ni dalo ležati.
Kali je letos prvič res uživala na morju (po navadi ima grozno domotožje) – namakala se je v vodi, čofotala in se celo nastavljala valovom (na začetku se jih je še malo bala). In potem je tu še mivka ... Kali jo obožuje! Takoj ko jo zagleda, začne kopati po njej, se valjati, jo grizti in se zakopavati vanjo. Seveda še najraje, če se je prej dobro namočila v morju! Ker poležavanje na plaži res ne more biti zabavno, če ne prineseš s seboj v šotor še kilograma mivke! Srečala in spoznala je veliko kužkov, malo šarmirala, malo ignorirala – vsekakor se je imela lepo.
In midva – Korzika je super, ampak za nekaj časa jo imava dovolj. Vrnili pa se bomo, ker imamo v načrtu še vzpon do tistega drugega jezera v Restonici. Samo da nas ne bo ujel dež ...
Letošnji dopust je prišel zelo pozno – skoraj celo poletje smo bili doma, šele konec avgusta smo se končno odpravili na toplo. Tokratna destinacija – spet Korzika, ker smo tam pred dvemi leti res uživali.
Že takoj ob prihodu so nas pričakale visoke temperature – okoli 35 stopinj Celzija, na jugu še več. Tako vreme je res bolj namenjeno lenarjenju kot aktivnim počitnicam.Tokrat smo se po izkrcanju v Bastii najprej odpeljali na sever, na Cap Corse. Ustavili smo se v mestu Centuri, ker pa so mesteca na Capu res majhna, pri kampih ni veliko izbire. Po navadi je v enem mestu samo en kamp. Morje je vabilo, plaža z večjimi prodniki malo manj (ležati na taki plaži je strašno neudobno). Zato pa je živalski podvodni svet toliko bolj bogat kot na peščenih plažah. Že v vodi do kolen kar mrgoli ribic, morskih zvezd, tudi meduz in drugih živalic (škoda, ker nimava podvodnega fotoaparata).
Pokrajina na Capu je sicer zanimiva, vendar sta osrednji in južni del Korzike veliko bolj primerna za raziskovanje, zato sva se po zahodni strani (pot je zelo ovinkasta) odpeljala proti mestu Ille Rouse. Pred mestom smo se nastanili v kampu L'Ostricioni, ki leži dobesedno v delti istoimenske reke. Pot do plaže vodi po peščeni potki med trsjem, za dostop do morja pa je treba prečkati reko, ki sega krepko čez kolena. Plaža je ogromna, mivka snežno bela. Andrej je tam v vodi opazil celo hobotnico in sipo.
V tem kampu sva tudi doživela najin prvi incident na dopustu. Drugi dan so se namreč v notranjosti začeli nabirati navihtni oblaki. Seveda sva zelo optimistično predvidevala, da do obale ne bodo prišli. Potem je začelo najprej malce kapljati, pa nehalo in spet malo kapljalo. Nič hujšega, sva si rekla, vendar sva se zelo zmotila. Kmalu sta se priklatila še grom in strela, z neba pa se je ulilo kot iz škafa. V petih minutah so po vsem kampu začeli teči majhni blatni hudourniki (neverjetno, da popolnoma presušena zemlja ne vpije vode?!), in seveda ne bi bilo zanimivo, če ne bi eden od njih tekel prav proti najinemu šotoru. In ker je bilo za šotorom grmovje, se je tam kmalu nabrala ogromna luža. Slikovnih dokazov sicer nimava, ampak voda je segala čez gležnje, tako da je bil šotor na dveh mestih dobesedno potopljen v luži. Panično sem skušala izkopati grmovje, da bi voda vsaj odtekala, obenem pa tudi speljati stran rečico, ki nama je zalivala šotor (drugi 'sokamperji' so do kože mokri skakali okoli šotorov in reševali stvari). Tudi sama sem bila mokra do kože, mimo mene je nosilo stvari ... V glavnem, res zanimiva izkušnja, če pol ure stojiš na dežju in skušaš narediti nemogoče. (Mimogrede, Andrej je celotno 'zabavo' preživel pod tušem, varno pod streho.) Ta dan sva ugotovila, da je najin lepi šotor (Cuechua 2 seconds XL), ki sva ga kupila samo zato, ker se hitro postavi in sestavi, krasen, neprecenljiv, zlata vreden in oh in sploh – v šotoru namreč ni bilo niti kapljice vode!
Naslednji dan smo se odpravili v notranjost raziskovat korziške hribe. Peljali smo se do mesta Corte in od tam v dolino Restonica. Temperature so bile bolj znosne ('samo' 29 stopinj Celzija), gozd je bil res gozd s pravimi drevesi (ne pa mini grmički ob obali), zrak pa je skoraj malo dišal po Bohinju. V sredini doline je prijeten kamp Tuani, utaborili smo se kar tam. Potem smo se še 6 km odpeljali do izhodišča za izlet do dveh jezer: Lac de Melo in Lac de Capitello. Midva sva se opremila kot za v hribe (no, saj smo šli v hribe), saj je izhodišče na 1370 m, prvo jezero na 1700 m, drugo pa na 1900 m. S sabo sva vzela dolge hlače, malice, jakne in veliko vode (pozneje se je izkazalo, da je bila to zelo pametna odločitev). Drugi 'turistični' hribovci so večinoma imeli obute navadne čevlje, nekateri celo sandale ali japonke, s sabo pa so vzeli ... majhne torbice z dokumenti in mobiteli! Do prvega jezera smo hodili eno uro in uživali ob naravnih lepotah. Ob poti je majhna rečica, ki občasno tvori tolmune (nekateri so se v njih celo kopali), videli pa smo tudi konje in osličke. Nameravali smo se podati še do drugega jezera, vendar so se na vrhu začeli nabirati oblaki – in seveda, še ena nevihta. Začela se je z nekaj kapljicami dežja, čez nekaj minut pa se je dež okrepil, začelo je grmeti in se bliskati. Res ni lepšega, kot če te nekje v hribih, na 1700 metrih ujame nevihta. Kljub hitremu sestopanju (res ekspresno, navzdol smo kar tekli, tisti v japonkah pa so se lomili po skalah) smo bili kmalu mokri do kože (že drugič v dveh dneh!!!), v čevljih pa so se nabrale lužice. In, kot da to še ni bilo tovolj, nas je malo potolkla še toča. Kali je bila res prestrašena, stisnila je ušesa ob glavo, rep med noge in tekla. Temperatura se je spustila na 16 stopinj Celzija, pihati je začel leden veter, tako da nas je grozno zeblo. Pri koči smo se stisnili pod streho in še dobro, da sva imela s sabo suha oblačila, da sva se lahko preoblekla (in seveda dober nahrbtnik s prevleko za dež, da je bila vsebina vsaj res suha), sicer bi najbrž zbolela. To je bila izkušnja, ki je nočemo nikoli več doživeti!Kljub prekrasni naravi sva imela dovolj notranjosti in dežja, zato sva zložila šotor in se še isti dan odpeljala proti obali. Vso pot je lilo kot noro, tako da sva celo razmišljala o tem, da bi šli za eno noč v hotel, če ne bi našli sončnega mesteca. Na našo srečo smo se pripeljali v Alerio, kjer je sijalo sonce in pihal veter – tako smo vsaj lahko posušili kup oblek, brisač in čevljev (in tudi moker šotor), ki smo jih zmočili v dveh deževnih dneh. Kamp Marina Aleria nama je 'rešil življenje'. Potem smo se odpeljali proti jugu, v prelepo mesto Bonifaccio. Mesto je res krasno, zgrajeno na visokem klifu, ki ga nenehno brusijo tamkajšnji močni vetrovi.
Nastanili smo se v kampu Camping des Illes in se spet odpravili na prelepo sanjsko plažico s snežno belim peskom. Vročina pa je bila ubijalska – en dan je kazalo 38 stopinj Celzija!Naslednji dan sva se odpravila na potep in malce nakupovanja po ulicah Bonifaccia – tam vedno piha močan veter, zato kljub visokim temperaturam ni bilo pretirano vroče. Popoldne smo se sprehodili do kamnite plaže pod klifom in se hladili v prelepi votlinici.
Veter je tudi tukaj močno bičal obalo, tako da so bili valovi ogromni (tudi do 4 m) in predvsem glasni – najbrž ni treba poudariti, da se v takih razmerah nismo kopali. Naš naslednji postanek je bilo mesto Solenzara. Tja se nismo odpravili neposredno ob obali, ampak smo se zapeljali v notranjost čez prelaz Col de Bavella. Čeprav nismo bili ravno visoko, so bile temperature precej znosne (27 stopinj Celzija). Pred prelazom je akumulacijsko jezero Piscine de Gallo, kjer so zanimive skalne formacije (malo smo se zvirali po njih in se delali, da plezamo). Jezero samo je precej posušeno, tako da se vidijo posekana drevesa – pokrajina deluje kot kakšna puščava. Nekaj kilometrov naprej od jezera pa smo se ustavili, da bi si ogledali slap Cascade de Piscine de Gallo. Potka najprej vodi po gozdu, potem pa po pobočju hriba, kjer so spet zelo lepe in neverjetne skalne formacije. Zadnji del poti je zelo strm (navzgor lahko hodiš po vseh štirih), ampak se res izplača potruditi in se spustiti do slapa. Na poti proti Solenzari smo spet srečali korziške prašičke – seveda smo jih morali fotografirati. In kot da to še ni dovolj, smo videli tudi tudi kozo na avtomobilu (še dobro, da ne na našem)! Neverjetno, ampak živali so tako navajene na ljudi, da se ničesar ne bojijo.Ustavili smo se ob reki Solenzara in njenih znamenitih tolmunčkih. So neverjetno lepi in presenetljivo topli (res pa je, da reka teče zelo počasi in da sonce čez dan precej ogreje vodo). Malo smo se namočili in se odločili, da bomo naslednji dan preživeli kar ob reki, ne ob morju. Nastanili smo se sicer ob obali v kampu Côte des Nacres, kopali pa smo se v tolmunčkih. Prednosti je kar nekaj; voda je veliko bolj hladna (približno temperature Bohinjskega jezera), tako da se vsaj konkretno ohladiš, poleg tega nisi slan in poln mivke. Pa še ljudi je malo (mi smo bili ves dan skoraj sami), ker je reka dolga in se kopalci kar porazgubijo. Našla sva dve ogromni skali, na katerih sva ležala – zanimivo, kako je kamen lahko udoben!
Za konec smo se potem odpeljali proti Bastii, kjer smo nekaj kilometrov pred mestom še dvakrat prespali v kampu San Damiano. Kamp je ogromen, leži neposredno ob peščeni obali, vendar je sence veliko in vzdušje je prav prijetno. Zadnji dan smo se namakali v morju in uživali na sončku.
Letos sva ugotovila, da je Korzika neprimerno lepša in bolj prijazna septembra – ljudi je manj, temperature so veliko znosnejše, kampi so cenejši (ponekod je razlika za eno noč celo 8 evrov!). Letos sva sicer vzela s seboj opremo za plezanje, vendar nisva niti pomislila na mučenje po stenah, ker se nama še v senci ni dalo ležati.
Kali je letos prvič res uživala na morju (po navadi ima grozno domotožje) – namakala se je v vodi, čofotala in se celo nastavljala valovom (na začetku se jih je še malo bala). In potem je tu še mivka ... Kali jo obožuje! Takoj ko jo zagleda, začne kopati po njej, se valjati, jo grizti in se zakopavati vanjo. Seveda še najraje, če se je prej dobro namočila v morju! Ker poležavanje na plaži res ne more biti zabavno, če ne prineseš s seboj v šotor še kilograma mivke! Srečala in spoznala je veliko kužkov, malo šarmirala, malo ignorirala – vsekakor se je imela lepo.In midva – Korzika je super, ampak za nekaj časa jo imava dovolj. Vrnili pa se bomo, ker imamo v načrtu še vzpon do tistega drugega jezera v Restonici. Samo da nas ne bo ujel dež ...
2. 7. 2009
VSE NAJBOLJŠE ZA PETI ROJSTNI DAN, KALI!
Dosegli sva marsikaj – opravili sva izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju, pet generacij mladičkov sva vzgojili v mali šoli (jaz sem učila skrbnike, Kali pa je z 'vzgojnimi prijemi' mladičke, da ne smejo nadlegovati starejših psov), naučili sva se veliko trikcev, spoznali ogromno pasjih in človeških prijateljev in predvsem – se 'okužili' z agilityjem.
Kali je še vedno psička, ki spi v nemogočih joga položajih, ki se prikupi prav vsakemu človeku in ki se zna smiliti sama sebi kot noben drug. In še vedno je naš sonček, ki polepša vsak dan!
VSE NAJBOLJŠE ZA PETI ROJSTNI DAN, KALI!
Dosegli sva marsikaj – opravili sva izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju, pet generacij mladičkov sva vzgojili v mali šoli (jaz sem učila skrbnike, Kali pa je z 'vzgojnimi prijemi' mladičke, da ne smejo nadlegovati starejših psov), naučili sva se veliko trikcev, spoznali ogromno pasjih in človeških prijateljev in predvsem – se 'okužili' z agilityjem.
Sprva ni bilo lahko – Kali ni delovni pes in ni bila preveč motivirana. Počasi sva napredovali, Kali je postajala vedno hitrejša in zanesljivejša. Po treh letih tekmovanja sam se po tehtnem razmisleku odločila, da je čas za prestop najvišjo kategorijo A3. In odločitev je bila pravilna – Kali teče bolje kot kadarkoli prej! Razen dveh tekem (ena diskvalifikacija in enkrat neuvrščeni) sva parkurje premagali skoraj brez napak (tu in tam preskočena cona). Na zadnji tekmi sva tekli povsem brez napak in zasedli 4. mesto! Sploh ni slabo, glede na to, da imava konkurenco 30 najboljših psov v Sloveniji.
Kali je še vedno psička, ki spi v nemogočih joga položajih, ki se prikupi prav vsakemu človeku in ki se zna smiliti sama sebi kot noben drug. In še vedno je naš sonček, ki polepša vsak dan!
Naročite se na:
Objave (Atom)