SANDRA
Od kar se spomnim, sem vedno oboževala živali. Že kot majhna punčka sem najraje na kakšnem travniku lovila hrošče, tekala za metulji in opazovala čebele. Če sem kje zagledala kakšnega psa, sem ga morala nujno pobožati, čeprav so se moji straši verjetno pogosto bali, da me ne bi kateri od njih ugriznil.
Moja sestra seveda ni bila nič »boljša« od mene, le da so njo vedno zanimale bolj eksotične živali. Tako sta starša morala popustiti najinim željam in si omisliti kakšno živo bitje, ki bi nam delalo družbo. Dokler smo živeli v bloku, pes ni prišel v poštev, prav tako ne maček. Morali sva se zadovoljiti z ribicami, nato pa s kanarčkom in skobčevko.
Sledile so seveda vse mogoče živalice, ki jih lahko imaš v bloku in ne motijo sosedov; imeli še hrčke, morske prašičke, spet nove ribice in novo skobčevko. Sreča pa je bila, da smo se kasneje preselili v lastno hišo; zdaj sva s sestro lahko zahtevali več in to sva tudi dobili. Okoli naše hiše se je vedno znova našel kakšen mačji mladiček, ki so ga neodgovorni lastniki prepustili na milost in nemilost na cesti. Vsi ti brezdomčki so končali v naši hiši. Kmalu smo dobili še enega morskega prašička, belega zajčka in celo zelenega legvana. Moja sestra je celo naredila ogromno kletko in v njej naselila tri pare skobčevk. Kmalu se le tej pisani druščini pridružila še želva Felix (še vedno v naši družbi, star je vsaj 16 let).
Končno pa sem tudi jaz dočakala psa; mojega prvega pravega psa. To je bil naš nemški ovčar Šuki, ki je dočakal ponosnih 13 let.
V zadnjih letih se je druščina živali v naši hiši nekoliko zmanjšala. Zajček je dočakal 10 let in nas zapustil, hrčki in morski prašički ravno tako, mačke pa nam je vse vzela cesta. Odločili smo se, da bomo odslej imeli le še psa, želvo (ker pač vztraja) in nimfo. Ker smo imeli nimfo Rudi spuščeno v hiši, si nismo mogli omisliti še mačkona. Ko nas je Rudi tako nesrečno in predčasno zapustila, si nisem več želela nove papige. Tako sta ostala le še Kali in Felix.
Živali so mi bile vedno všeč, v zadnjih letih pa sem se začela nekoliko bolj intenzivno ukvarjati predvsem z vzgojo psov. S Kali sva začeli trenirati agility, kmalu pa sem v KD Naklo tudi začela pomagati pri tečaju male šole. To me je tako zelo prevzelo, da sva letos spomladi s Katjo (sošolka z agilityja) prevzeli tečaj in prvič samostojno vodiva pasje mladičke in njihove skrbnike. Učenje nama je v veliko veselje in sva zelo zadovoljni z dosedanjimi rezultati. Upam, da bom se bom še dolgo lahko s takim veseljem in prizadevnostjo udejstvovala v kinologiji.
Od kar se spomnim, sem vedno oboževala živali. Že kot majhna punčka sem najraje na kakšnem travniku lovila hrošče, tekala za metulji in opazovala čebele. Če sem kje zagledala kakšnega psa, sem ga morala nujno pobožati, čeprav so se moji straši verjetno pogosto bali, da me ne bi kateri od njih ugriznil.
Moja sestra seveda ni bila nič »boljša« od mene, le da so njo vedno zanimale bolj eksotične živali. Tako sta starša morala popustiti najinim željam in si omisliti kakšno živo bitje, ki bi nam delalo družbo. Dokler smo živeli v bloku, pes ni prišel v poštev, prav tako ne maček. Morali sva se zadovoljiti z ribicami, nato pa s kanarčkom in skobčevko.
Sledile so seveda vse mogoče živalice, ki jih lahko imaš v bloku in ne motijo sosedov; imeli še hrčke, morske prašičke, spet nove ribice in novo skobčevko. Sreča pa je bila, da smo se kasneje preselili v lastno hišo; zdaj sva s sestro lahko zahtevali več in to sva tudi dobili. Okoli naše hiše se je vedno znova našel kakšen mačji mladiček, ki so ga neodgovorni lastniki prepustili na milost in nemilost na cesti. Vsi ti brezdomčki so končali v naši hiši. Kmalu smo dobili še enega morskega prašička, belega zajčka in celo zelenega legvana. Moja sestra je celo naredila ogromno kletko in v njej naselila tri pare skobčevk. Kmalu se le tej pisani druščini pridružila še želva Felix (še vedno v naši družbi, star je vsaj 16 let).
Končno pa sem tudi jaz dočakala psa; mojega prvega pravega psa. To je bil naš nemški ovčar Šuki, ki je dočakal ponosnih 13 let.
V zadnjih letih se je druščina živali v naši hiši nekoliko zmanjšala. Zajček je dočakal 10 let in nas zapustil, hrčki in morski prašički ravno tako, mačke pa nam je vse vzela cesta. Odločili smo se, da bomo odslej imeli le še psa, želvo (ker pač vztraja) in nimfo. Ker smo imeli nimfo Rudi spuščeno v hiši, si nismo mogli omisliti še mačkona. Ko nas je Rudi tako nesrečno in predčasno zapustila, si nisem več želela nove papige. Tako sta ostala le še Kali in Felix.
Živali so mi bile vedno všeč, v zadnjih letih pa sem se začela nekoliko bolj intenzivno ukvarjati predvsem z vzgojo psov. S Kali sva začeli trenirati agility, kmalu pa sem v KD Naklo tudi začela pomagati pri tečaju male šole. To me je tako zelo prevzelo, da sva letos spomladi s Katjo (sošolka z agilityja) prevzeli tečaj in prvič samostojno vodiva pasje mladičke in njihove skrbnike. Učenje nama je v veliko veselje in sva zelo zadovoljni z dosedanjimi rezultati. Upam, da bom se bom še dolgo lahko s takim veseljem in prizadevnostjo udejstvovala v kinologiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar