Na Storžič smo nameravali iti že kar nekaj časa a je vedno kaj prišlo vmes. Tokrat pa se je Andrej trdno odločil in druge izbire sploh ni bilo.
Na pot smo se odpravili z jezerske strani, pri Kanonirju. Pot je precej neobljudena, speljana je po gozdu, zato je bilo sence na pretek. Zadnji del je nekoliko bolj strm, vendar pa smo bili v malo več kot eni uri na Mačenskem sedlu. Pot na sam vrh Storžiča je dokaj zahtevna, na nekaterih mestih je treba uporabiti tudi roke. Kali je po skalah skakljala kot kakšen gams, sploh ni imela nobenih problemov. Srečali smo gorske reševalce, ki so imeli vajo reševanja; res je neverjetno, koliko tvegajo, da lahko nekomu rešijo življenje.
Na vrhu smo se vpisali v knjigo in uživali v razgledu. Vrnili smo se prek Kališča in se kar peš odpravili v Preddvor. Rezultat večurnega lazenja po hribih so seveda opečena ramena. Kali je uživala, najbolj pa je bila vesela skoka v prijetno hladno jezero na koncu poti.
(Fotografije so posnete s prenosnim telefonom.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar