BUBU

2. 7. 2009

VSE NAJBOLJŠE ZA PETI ROJSTNI DAN, KALI!

Ja, res je, čas hitro teče. Tudi meni se tako zdi. Kdaj je minilo pet let? Ne vem. Vem samo to, da sem v teh petih letih neznansko uživala!

Komaj se še spomnim težavnega prvega leta, ko sva se s Kali še spoznavali, se učili (tako jaz njo kot ona mene) in se pregovarjal, kdo bo imel glavno besedo.
Dosegli sva marsikaj – opravili sva izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju, pet generacij mladičkov sva vzgojili v mali šoli (jaz sem učila skrbnike, Kali pa je z 'vzgojnimi prijemi' mladičke, da ne smejo nadlegovati starejših psov), naučili sva se veliko trikcev, spoznali ogromno pasjih in človeških prijateljev in predvsem – se 'okužili' z agilityjem.

Sprva ni bilo lahko – Kali ni delovni pes in ni bila preveč motivirana. Počasi sva napredovali, Kali je postajala vedno hitrejša in zanesljivejša. Po treh letih tekmovanja sam se po tehtnem razmisleku odločila, da je čas za prestop najvišjo kategorijo A3. In odločitev je bila pravilna – Kali teče bolje kot kadarkoli prej! Razen dveh tekem (ena diskvalifikacija in enkrat neuvrščeni) sva parkurje premagali skoraj brez napak (tu in tam preskočena cona). Na zadnji tekmi sva tekli povsem brez napak in zasedli 4. mesto! Sploh ni slabo, glede na to, da imava konkurenco 30 najboljših psov v Sloveniji.

Prijateljica Lora je prišla čestitat za rojstni dan!

Kali je še vedno psička, ki spi v nemogočih joga položajih, ki se prikupi prav vsakemu človeku in ki se zna smiliti sama sebi kot noben drug. In še vedno je naš sonček, ki polepša vsak dan!

Jumping z domžalske tekme, 27. 6. 2009 (dež nama je malo zagodel, zato hitrost ni ravno bliskovita, snemal je Ivan):

Jumping z ljubljanske tekme, 4. 7. 2009, ki nama je prinesel 4. mesto (snemala je Lara):

Hrušica, 31.maj 2009

Arboretum Volčji Potok, 3. maj 2009

Živel 1. maj 2009

Na Vršiču je baje še ful snega. Kaj!? A res? Gremo pogledat ... in smo šli. Snega je še vedno par centimetrov, nižje v Trenti Soča še vedno teče, pomladno cvetje se nastavlja sončnim žarkom. Vedno znova sem presenečen nad lepotami te doline in posočja na sploh. V bližnji prihodnosti nas čaka odkrivanje skritih kotičkov tega dela deželice.

Rovinj, 27. - 30. april 2009

Rovinj je zakon! Ideja, ki je zorela že dlje časa, je končno dozorela. Plezanje na skali ob morju, obsijani s toplimi žarki pomladanskega sonca. Pred časom sem razmišjlal o kampiranju, a so za mojo boljšo in zmrznjeno polovico večeri in noči še vedno premrzle. Apartma, brez potrebe rezerviran že en mesec prej, nam je nudil toplo zavetje. V bližini prenočišča se nahaja gozdni rezervat Zlatni rt, ki ponuja točno to, kar se od imena pričakuje. Lično urejen park, prepleten z labirintom poti, ki omogočajo aktivno preživljanje dopusta. Kolesarjenje, tek, hoja ali pa preprosto poležavanje na "dekci" v mehki travi pod krošnjo ogromnega drevesa. Čas se ustavi. Štirinožni kosmatinci so tukaj več kot dobrodošli gostje, saj jim je namenjen celo del plaže v smislu kopališča za pse. Kali je bila zaradi "tistih" dni v letu prikrajšana za brezglavo norenje po parku in v izogib nezaželjenemu leglu ves čas na povodcu. Šarmiranju pasjim lepotcem ni bilo videti konca. Vonj po ribah ima očitno svoj čar.

Krajši ogrevalni sprehod in že smo pod steno, ki leži na koncu rta. Tu je bil včasih kamnolom iz katerega so vozili kamnite bloke za gradnjo beneških palač. Skala je čvrsta in ostra, po njej pa so speljane lažje smeri povprečno šeste stopnje, ki omogočajo uživaško plezanje ne peveč zahtevnim plezalce. Plezališče je razdeljeno na dva platoja. Zgornji se dviga približno dvajset metrov nad gladino morja, spodnji plato pa leži tik ob njem in omogoča hitro ohladitev pregretih glav, ko temperatura vode to omogoča.

Preden se podamo v smer, je treba dobro "zategniti osmico".

Vsem plezanje ne pomeni takšne zabave, zato si izberejo svoj način za preživljanje časa. Spanju na toplem soncu ni bilo videti konca.

Kljub vsem užitkom med samim plezanjem, je višek vsega še vedno razgibavanje nožnih prstov takoj potem, ko jih izvlečemo iz "udobnih" plezalk.

Rezultat tri dnevnega brušenja kože so blazinice brez prsntih odtisov. Pri ropanju ni potrebno nositi nerodnih rokavic.

Vse muke so takoj pozabljene, ko se stisnemo z najdražjim.

Razgibavanje telesa po plezanju igra pomembno vlogo, pa naj bo takšno ali drugačno.

In spet že omenjeni objemček najdražjih ;)

Veselje po končanem dnevu je neizmerno ... JUPI!

Rovinj ima dve plati. Druga, prav tako čudovita, je staro mestno jedro. Tipično obmorsko mestece z ozkimi ulicami, raznobarvnimi fasadami, neštetimi okni, majnimi prodajalnami spominkov, ki jih ni moč kupiti nikjer drugje, in pestro kulinarično ponudbo na vsakem koraku je odličen balzam za romantično dušo.