Velika planina

Letos smo se odločili, da bomo obiskali tudi 'slavno' Veliko planino, o kateri sva že veliko prebrala in videla ogromno lepih fotografij. Hoje sicer ni veliko, pravzaprav gre bolj po ravnem, sama planina pa je res vredna obiska – hišice so prav simpatične, sprehajaš se lahko po vsej planini in se navdušuješ nad naravo. Seveda je treba paziti na kravje kupčke.
Andrej je želel malo tudi leteti z jadralnim letalom, vendar smo bili večinoma v oblaku, zato razmere niso bile prav idealne. Izbrali pa smo najslabši možni dan za obisk planine – praznik Marije Snežne, ko se pri cerkvici zbere reeeeees velika množica ljudi, potem pa sledi še zabava s pravo domačo muziko. No ja, kljub vsemu smo uživali.

Izlet v Bohinj

Dan smo izkoristili za izlet v Bohinj in njegovo okolico – počeli smo kar nekaj stvari. Najprej smo se povzpeli na Soriško planino (sicer smučišče), ker so odlične razmere za spuščanje modela jadralnega letala. V dolini je bilo sončno in toplo, na Planini pa so bili oblaki le nekaj metrov nad nami, veter pa je res močno pihal – oblečeni smo bili skoraj kot pozimi. Razmere pa so bile res idealne – Andrej je užival v letenju in izvajal prave akrobacije s svojim jadralnim letalom.
Da bi se malo ogreli, smo se odpeljali v Bohinj in se posvetili plezanju. Nebo je bilo sicer prekrito z oblaki, vendar nam vsaj ni bilo noro vroče. Tudi tukaj so bile razmere idealne. Z Andrejem sva premagovala lahke in malo težje smeri (Andrej seveda bolje kot jaz), Kali pa je medtem pazila na opremo in malce lajala na druge plezalce. Ob koncu dneva se je Andrej še pogumno vrgel v jezero, čeprav temperature nikakor niso bile prav poletne. Dan smo tako izkoristili do konca.

Golica

Letos smo se že drugič odpravili na Golico, tokrat v človeški in pasji družbi. Katja, Ivan in Goran so se nam pridružili z mešanko May, kokrom Taijem in malinoisom Vinnyjem. Na vrhu je bilo malo oblačno, tudi veter je kar močno pihal, a to nas ni ustavilo, da se ne bi veselo nastavljali objektivu in se odlično zabavali.Ker je bil dan še dolg, smo ga izkoristili še za piknik.

Tekma – Domžale, 28. 6. 2008

Letos je bila tekma v Domžalah prav na moj rojstni dan. Že tako je ta tekma vedno zelo prijetna, saj se organizatorji potrudijo z zelo bogatimi nagradami, letos pa je bila za naju še posebno zanimiva. Vzdušje je bilo odlično, jedli in pili smo domače dobrote – da ne omenim vseh poljubčkov, ki sem jih dobila. Posebna zahvala gre Katji in Ivanu za slastno bombonjero, Jean za sanjski teranov liker in seveda Barbki in Sašotu za krasno torto (pojedli smo jo skupaj na treningu).Najlepše darilo sem dobila prav od Kali – oba teka se je odlično držala, vse ovire premagala brez napak in na koncu sva … zmagali (šele drugič v najini karieri)! Da ne omenjam, da je bil pokal ogromen, največji, kar sem jih kdaj videla.

Storžič, 22. 6. 2008

Na Storžič smo nameravali iti že kar nekaj časa a je vedno kaj prišlo vmes. Tokrat pa se je Andrej trdno odločil in druge izbire sploh ni bilo.
Na pot smo se odpravili z jezerske strani, pri Kanonirju. Pot je precej neobljudena, speljana je po gozdu, zato je bilo sence na pretek. Zadnji del je nekoliko bolj strm, vendar pa smo bili v malo več kot eni uri na Mačenskem sedlu. Pot na sam vrh Storžiča je dokaj zahtevna, na nekaterih mestih je treba uporabiti tudi roke. Kali je po skalah skakljala kot kakšen gams, sploh ni imela nobenih problemov. Srečali smo gorske reševalce, ki so imeli vajo reševanja; res je neverjetno, koliko tvegajo, da lahko nekomu rešijo življenje.
Na vrhu smo se vpisali v knjigo in uživali v razgledu. Vrnili smo se prek Kališča in se kar peš odpravili v Preddvor. Rezultat večurnega lazenja po hribih so seveda opečena ramena. Kali je uživala, najbolj pa je bila vesela skoka v prijetno hladno jezero na koncu poti.

(Fotografije so posnete s prenosnim telefonom.)