Pokljuka, 12.4.2007

Zopet smo izkoristili prelep dan ter se odpravili na Pokljuko. Malo smo bili presenečeni, ker po gozdu leži še precej snega. Travniki pa so že kopni in kamorkoli se ozreš je vse vijoličasto od pomladanskega žafrana, le tu pa tam se najde kakšen beli žafran ali nunka.

Potoška gora, 9.4.2007

Prelep dan je bil danes in res bi lahko imeli slabo vest, če se ne bi s Sandro in Andrejem odpravili na Potoško goro, ki leži nad Preddvorom. Vsi gnili in brez kondicije smo se po dobri uri le prikobacali na vrh in splačalo se je. Razgled na vasice pod goro je bil čudovit. In nismo bili edini, ki smo izkoristili današnji dan za potepanje po hribih. Po poti smo srečali veliko ljudi in seveda meni ljubših kužkov, ki so spremljali svoje lastnike prav tako kot jaz. Sploh samčki so mi bili nekam sumljivi s steklenimi očmi. Najbrž jih je zmedel moj vonj. Imam namreč ravno tiste dni v letu.

17. 3. 2007, Prestranek

Tekma je bila za naju nekaj posebnega: bila je najina obletnica tekmovanja, saj sva ravno v Prestranku leta 2006 prvič tekmovali, poleg tega pa sva prestopili v nivo A2 in tako prvič tekmovali v hujši konkurenci. Malo me je skrbelo, ker je tekmo sodil Sašo Novak, ki je znan po tem, da ima zahtevne parkurje. A vse je šlo kot po maslu. Prvi tek sva pretekli brez napak in celo zasedli prvo mesto – tako sva izpolnili tudi prvi pogoj za nivo A3. V drugem teku je Kali žal zgrešila vstop v slalom in nama pritekla 5 kazenskih točk in še 1,5 sekunde, ker sva presegli standardni čas. Kljub vsemu sva na koncu zasedli (sicer nehvaležno) 4. mesto.
Glede na to, da je bila to najina prva tekma v nivoju A2, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna. Kali je namreč na tekmah vedno bolj zanesljiva, njena hitrost pa je vedno večja.

V SPOMIN, r.i.p.

Preden je v našo družino prišla Kali, nam je dolgih 13 let družbo delal nemški ovčar Šuki. Že ko sem bila majhna, sem si vedno želela imeti psa in pri dvanajstih se mi je želja končno izpolnila. Spominjam se, da sem že takrat prebrala cele kupe knjig o pasmah in skrbno izbirala psa. Oče ni hotel, da bi bil kuža v hiši, zato je bilo treba izbrati pasmo, ki ji mraz ne pride do živega. Na koncu sem izbrala nemškega ovčarja; spomnim se, da je bil Šuki od vseh mladičkov največji debelušček. Ko smo ga prinesli domov, je bil star komaj dva meseca in je bil še tako majhen in nebogljen. Kmalu je zrasel v velikega, a najbolj prijaznega in prisrčnega kosmatinca na svetu.
Z njim res nismo imeli nobenih težav; bil je nezahteven glede hrane, nikoli ni zbolel, ni se pretepal, ni bežal, na sprehodu je bil vedno spuščen, pa ni lovil nobene živali, zelo rad se je vozil z avtom in oboževal je druga živa bitja. Bil je res prijazen kuža, naši mački so lahko jedli iz njegove posode in spali med njegovimi tacami.
Ko je dopolnil 12 let, pa se je počasi že začelo kazati, da se mu iztekajo ure. Dolgo je bil živahen, vesel in poln energije, nato pa je počasi začel pešati. Najprej je veliko spal, sprehode sva skrajšala, sčasoma je skoraj povsem nehal lajati, samo ležal je še v svoji koči in počival.
Zadnja faza se je začela, ko je skoraj popolnoma nehal piti vodo, zato je hrano dobival v obliki juhic, da bi zaužil zadosti tekočine. Vendar ni pomagalo; začel je hujšati, čeprav je še vedno skoraj normalno jedel. Poleti smo ga še pustili, ko pa se je bližala zima, smo vedeli, da je ne bo preživel. Bilo je zelo hudo, a nismo hoteli, da trpi, zato smo poklicali veterinarja, ki ga je uspaval. Šuki je pokopan na našem vrtu.
Bil je moj prvi pes, moja izpolnjena želja. Na žalost se z njim nisem ukvarjala toliko, kot bi si morda zaslužil. Njegova hiška še vedno stoji na našem dvorišču in nas spominja na vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli v njegovi družbi.

V SPOMIN, r.i.p.

Že od nekdaj so nam družbo v hiši delali tudi različni ptički; vedno smo imeli doma skobčevke in kanarčke, nazadnje pa nas je razveseljevala in nam krajšala čas naša nimfa Rudi.
Nimfo je kupila moja sestra in je bila prepričana, da je samček, ki se bo naučil govoriti. Najprej smo ugotovili, da Rudi ni fant, ampak punčka, saj sem v njeni kletki nekega dne našla jajček. To je bil za nas pravi šok, saj še noben od naših ptičkov (pa so bile med njimi tudi samice) ni nikoli zvalil jajčka! Rudi je tako postal Rudica, mi pa pametnejši za eno spoznanje.
Rudi je živela zelo svobodno; kletka je bila čez dan odprta, tako da je lahko letela po dnevni sobi in kuhinji in raziskovala. Vedno je želela biti v naši bližini, sovražila je samoto. Če smo šli od doma, se je »parkirala« na vrata in čakal, dokler se nismo vrnili. Vedno nas je glasno pozdravila s svojim predirljivim glasom. Pogosto nam je kradla hrano iz krožnika pri kosilu, oboževala je jogurt, piškote namočene v kavo, najraje pa je imela špagete. Za njih bi skočila tudi v lonec vrele vode!
Na žalost pa je bila njena svoboda tudi njena usoda. Nekako se je izmuznila iz dnevne sobe in skozi odprta balkonska vrata odletela na prostost. Celo popoldne sva jo s fantom lovila po vasi, pregledovala strehe in drevesa. Našla sva jo na sosedovi hiši in že upala, da jo bova ujela, pa je nad njo zakrožila kanja in Rudi je nagonsko zbežala.
Po vasi smo obesili liste, da bi nas sosedje lahko obvestili, če bi jo kje slučajno videli. Po štirih dneh sem obupala; noben domači ptiček ne more preživeti v naravi, ali ne najde hrane ali pa ga drugi ptiči pokončajo.
Vseeno pa sem po enem tednu dobila klic, da je na sosedovem balkonu ptiček s čopkom na glavi! To je bila lahko samo naša Rudi! Takoj sem se odpeljala k sosedom in res je bila ona; popolnoma prehujšana, umazana in izmučena, ampak bila je naša Rudi! Doma smo jo dali v miren kot, da bi si opomogla, a je bil šok očitno prehud. Po dveh dneh sem jo mrtvo našla v kletki. Stara je bila komaj 5 let, lahko bi še dolgo živela. Tudi Rudi je pokopana na našem vrtu.

SANDRA

Od kar se spomnim, sem vedno oboževala živali. Že kot majhna punčka sem najraje na kakšnem travniku lovila hrošče, tekala za metulji in opazovala čebele. Če sem kje zagledala kakšnega psa, sem ga morala nujno pobožati, čeprav so se moji straši verjetno pogosto bali, da me ne bi kateri od njih ugriznil.

Moja sestra seveda ni bila nič »boljša« od mene, le da so njo vedno zanimale bolj eksotične živali. Tako sta starša morala popustiti najinim željam in si omisliti kakšno živo bitje, ki bi nam delalo družbo. Dokler smo živeli v bloku, pes ni prišel v poštev, prav tako ne maček. Morali sva se zadovoljiti z ribicami, nato pa s kanarčkom in skobčevko.

Sledile so seveda vse mogoče živalice, ki jih lahko imaš v bloku in ne motijo sosedov; imeli še hrčke, morske prašičke, spet nove ribice in novo skobčevko. Sreča pa je bila, da smo se kasneje preselili v lastno hišo; zdaj sva s sestro lahko zahtevali več in to sva tudi dobili. Okoli naše hiše se je vedno znova našel kakšen mačji mladiček, ki so ga neodgovorni lastniki prepustili na milost in nemilost na cesti. Vsi ti brezdomčki so končali v naši hiši. Kmalu smo dobili še enega morskega prašička, belega zajčka in celo zelenega legvana. Moja sestra je celo naredila ogromno kletko in v njej naselila tri pare skobčevk. Kmalu se le tej pisani druščini pridružila še želva Felix (še vedno v naši družbi, star je vsaj 16 let).

Končno pa sem tudi jaz dočakala psa; mojega prvega pravega psa. To je bil naš nemški ovčar Šuki, ki je dočakal ponosnih 13 let.

V zadnjih letih se je druščina živali v naši hiši nekoliko zmanjšala. Zajček je dočakal 10 let in nas zapustil, hrčki in morski prašički ravno tako, mačke pa nam je vse vzela cesta. Odločili smo se, da bomo odslej imeli le še psa, želvo (ker pač vztraja) in nimfo. Ker smo imeli nimfo Rudi spuščeno v hiši, si nismo mogli omisliti še mačkona. Ko nas je Rudi tako nesrečno in predčasno zapustila, si nisem več želela nove papige. Tako sta ostala le še Kali in Felix.

Živali so mi bile vedno všeč, v zadnjih letih pa sem se začela nekoliko bolj intenzivno ukvarjati predvsem z vzgojo psov. S Kali sva začeli trenirati agility, kmalu pa sem v KD Naklo tudi začela pomagati pri tečaju male šole. To me je tako zelo prevzelo, da sva letos spomladi s Katjo (sošolka z agilityja) prevzeli tečaj in prvič samostojno vodiva pasje mladičke in njihove skrbnike. Učenje nama je v veliko veselje in sva zelo zadovoljni z dosedanjimi rezultati. Upam, da bom se bom še dolgo lahko s takim veseljem in prizadevnostjo udejstvovala v kinologiji.