BUBU

2011-06-14T21:23:00.002+02:00

Beeper, 14. jun 2011

2010-12-16T19:57:00.001+01:00

16. dec 2010

2010-12-07T19:32:00.001+01:00

...

2010-12-03T13:46:00.004+01:00

...

2010-11-30T11:42:00.009+01:00

B&W addiction, 30. nov 2010

2010-11-16T12:24:00.005+01:00

Testni posneteki, 16. november 2010

2010-05-05T14:01:00.004+02:00

Catching The Treat, 5. maj 2010

2009-09-14T19:28:00.003+02:00

KORZIKA DRUGIČ (22. 8.–2. 9. 2009)

Letošnji dopust je prišel zelo pozno – skoraj celo poletje smo bili doma, šele konec avgusta smo se končno odpravili na toplo. Tokratna destinacija – spet Korzika, ker smo tam pred dvemi leti res uživali. Že takoj ob prihodu so nas pričakale visoke temperature – okoli 35 stopinj Celzija, na jugu še več. Tako vreme je res bolj namenjeno lenarjenju kot aktivnim počitnicam.
Tokrat smo se po izkrcanju v Bastii najprej odpeljali na sever, na Cap Corse. Ustavili smo se v mestu Centuri, ker pa so mesteca na Capu res majhna, pri kampih ni veliko izbire. Po navadi je v enem mestu samo en kamp. Morje je vabilo, plaža z večjimi prodniki malo manj (ležati na taki plaži je strašno neudobno). Zato pa je živalski podvodni svet toliko bolj bogat kot na peščenih plažah. Že v vodi do kolen kar mrgoli ribic, morskih zvezd, tudi meduz in drugih živalic (škoda, ker nimava podvodnega fotoaparata).
Pokrajina na Capu je sicer zanimiva, vendar sta osrednji in južni del Korzike veliko bolj primerna za raziskovanje, zato sva se po zahodni strani (pot je zelo ovinkasta) odpeljala proti mestu Ille Rouse. Pred mestom smo se nastanili v kampu L'Ostricioni, ki leži dobesedno v delti istoimenske reke. Pot do plaže vodi po peščeni potki med trsjem, za dostop do morja pa je treba prečkati reko, ki sega krepko čez kolena. Plaža je ogromna, mivka snežno bela. Andrej je tam v vodi opazil celo hobotnico in sipo.
V tem kampu sva tudi doživela najin prvi incident na dopustu. Drugi dan so se namreč v notranjosti začeli nabirati navihtni oblaki. Seveda sva zelo optimistično predvidevala, da do obale ne bodo prišli. Potem je začelo najprej malce kapljati, pa nehalo in spet malo kapljalo. Nič hujšega, sva si rekla, vendar sva se zelo zmotila. Kmalu sta se priklatila še grom in strela, z neba pa se je ulilo kot iz škafa. V petih minutah so po vsem kampu začeli teči majhni blatni hudourniki (neverjetno, da popolnoma presušena zemlja ne vpije vode?!), in seveda ne bi bilo zanimivo, če ne bi eden od njih tekel prav proti najinemu šotoru. In ker je bilo za šotorom grmovje, se je tam kmalu nabrala ogromna luža. Slikovnih dokazov sicer nimava, ampak voda je segala čez gležnje, tako da je bil šotor na dveh mestih dobesedno potopljen v luži. Panično sem skušala izkopati grmovje, da bi voda vsaj odtekala, obenem pa tudi speljati stran rečico, ki nama je zalivala šotor (drugi 'sokamperji' so do kože mokri skakali okoli šotorov in reševali stvari). Tudi sama sem bila mokra do kože, mimo mene je nosilo stvari ... V glavnem, res zanimiva izkušnja, če pol ure stojiš na dežju in skušaš narediti nemogoče. (Mimogrede, Andrej je celotno 'zabavo' preživel pod tušem, varno pod streho.) Ta dan sva ugotovila, da je najin lepi šotor (Cuechua 2 seconds XL), ki sva ga kupila samo zato, ker se hitro postavi in sestavi, krasen, neprecenljiv, zlata vreden in oh in sploh – v šotoru namreč ni bilo niti kapljice vode! Naslednji dan smo se odpravili v notranjost raziskovat korziške hribe. Peljali smo se do mesta Corte in od tam v dolino Restonica. Temperature so bile bolj znosne ('samo' 29 stopinj Celzija), gozd je bil res gozd s pravimi drevesi (ne pa mini grmički ob obali), zrak pa je skoraj malo dišal po Bohinju. V sredini doline je prijeten kamp Tuani, utaborili smo se kar tam. Potem smo se še 6 km odpeljali do izhodišča za izlet do dveh jezer: Lac de Melo in Lac de Capitello. Midva sva se opremila kot za v hribe (no, saj smo šli v hribe), saj je izhodišče na 1370 m, prvo jezero na 1700 m, drugo pa na 1900 m. S sabo sva vzela dolge hlače, malice, jakne in veliko vode (pozneje se je izkazalo, da je bila to zelo pametna odločitev). Drugi 'turistični' hribovci so večinoma imeli obute navadne čevlje, nekateri celo sandale ali japonke, s sabo pa so vzeli ... majhne torbice z dokumenti in mobiteli! Do prvega jezera smo hodili eno uro in uživali ob naravnih lepotah. Ob poti je majhna rečica, ki občasno tvori tolmune (nekateri so se v njih celo kopali), videli pa smo tudi konje in osličke. Nameravali smo se podati še do drugega jezera, vendar so se na vrhu začeli nabirati oblaki – in seveda, še ena nevihta. Začela se je z nekaj kapljicami dežja, čez nekaj minut pa se je dež okrepil, začelo je grmeti in se bliskati. Res ni lepšega, kot če te nekje v hribih, na 1700 metrih ujame nevihta. Kljub hitremu sestopanju (res ekspresno, navzdol smo kar tekli, tisti v japonkah pa so se lomili po skalah) smo bili kmalu mokri do kože (že drugič v dveh dneh!!!), v čevljih pa so se nabrale lužice. In, kot da to še ni bilo tovolj, nas je malo potolkla še toča. Kali je bila res prestrašena, stisnila je ušesa ob glavo, rep med noge in tekla. Temperatura se je spustila na 16 stopinj Celzija, pihati je začel leden veter, tako da nas je grozno zeblo. Pri koči smo se stisnili pod streho in še dobro, da sva imela s sabo suha oblačila, da sva se lahko preoblekla (in seveda dober nahrbtnik s prevleko za dež, da je bila vsebina vsaj res suha), sicer bi najbrž zbolela. To je bila izkušnja, ki je nočemo nikoli več doživeti!
Kljub prekrasni naravi sva imela dovolj notranjosti in dežja, zato sva zložila šotor in se še isti dan odpeljala proti obali. Vso pot je lilo kot noro, tako da sva celo razmišljala o tem, da bi šli za eno noč v hotel, če ne bi našli sončnega mesteca. Na našo srečo smo se pripeljali v Alerio, kjer je sijalo sonce in pihal veter – tako smo vsaj lahko posušili kup oblek, brisač in čevljev (in tudi moker šotor), ki smo jih zmočili v dveh deževnih dneh. Kamp Marina Aleria nama je 'rešil življenje'. Potem smo se odpeljali proti jugu, v prelepo mesto Bonifaccio. Mesto je res krasno, zgrajeno na visokem klifu, ki ga nenehno brusijo tamkajšnji močni vetrovi. Nastanili smo se v kampu Camping des Illes in se spet odpravili na prelepo sanjsko plažico s snežno belim peskom. Vročina pa je bila ubijalska – en dan je kazalo 38 stopinj Celzija!
Naslednji dan sva se odpravila na potep in malce nakupovanja po ulicah Bonifaccia – tam vedno piha močan veter, zato kljub visokim temperaturam ni bilo pretirano vroče. Popoldne smo se sprehodili do kamnite plaže pod klifom in se hladili v prelepi votlinici. Veter je tudi tukaj močno bičal obalo, tako da so bili valovi ogromni (tudi do 4 m) in predvsem glasni – najbrž ni treba poudariti, da se v takih razmerah nismo kopali. Naš naslednji postanek je bilo mesto Solenzara. Tja se nismo odpravili neposredno ob obali, ampak smo se zapeljali v notranjost čez prelaz Col de Bavella. Čeprav nismo bili ravno visoko, so bile temperature precej znosne (27 stopinj Celzija). Pred prelazom je akumulacijsko jezero Piscine de Gallo, kjer so zanimive skalne formacije (malo smo se zvirali po njih in se delali, da plezamo). Jezero samo je precej posušeno, tako da se vidijo posekana drevesa – pokrajina deluje kot kakšna puščava. Nekaj kilometrov naprej od jezera pa smo se ustavili, da bi si ogledali slap Cascade de Piscine de Gallo. Potka najprej vodi po gozdu, potem pa po pobočju hriba, kjer so spet zelo lepe in neverjetne skalne formacije. Zadnji del poti je zelo strm (navzgor lahko hodiš po vseh štirih), ampak se res izplača potruditi in se spustiti do slapa. Na poti proti Solenzari smo spet srečali korziške prašičke – seveda smo jih morali fotografirati. In kot da to še ni dovolj, smo videli tudi tudi kozo na avtomobilu (še dobro, da ne na našem)! Neverjetno, ampak živali so tako navajene na ljudi, da se ničesar ne bojijo.
Ustavili smo se ob reki Solenzara in njenih znamenitih tolmunčkih. So neverjetno lepi in presenetljivo topli (res pa je, da reka teče zelo počasi in da sonce čez dan precej ogreje vodo). Malo smo se namočili in se odločili, da bomo naslednji dan preživeli kar ob reki, ne ob morju. Nastanili smo se sicer ob obali v kampu Côte des Nacres, kopali pa smo se v tolmunčkih. Prednosti je kar nekaj; voda je veliko bolj hladna (približno temperature Bohinjskega jezera), tako da se vsaj konkretno ohladiš, poleg tega nisi slan in poln mivke. Pa še ljudi je malo (mi smo bili ves dan skoraj sami), ker je reka dolga in se kopalci kar porazgubijo. Našla sva dve ogromni skali, na katerih sva ležala – zanimivo, kako je kamen lahko udoben!
Za konec smo se potem odpeljali proti Bastii, kjer smo nekaj kilometrov pred mestom še dvakrat prespali v kampu San Damiano. Kamp je ogromen, leži neposredno ob peščeni obali, vendar je sence veliko in vzdušje je prav prijetno. Zadnji dan smo se namakali v morju in uživali na sončku.

Letos sva ugotovila, da je Korzika neprimerno lepša in bolj prijazna septembra – ljudi je manj, temperature so veliko znosnejše, kampi so cenejši (ponekod je razlika za eno noč celo 8 evrov!). Letos sva sicer vzela s seboj opremo za plezanje, vendar nisva niti pomislila na mučenje po stenah, ker se nama še v senci ni dalo ležati. Kali je letos prvič res uživala na morju (po navadi ima grozno domotožje) – namakala se je v vodi, čofotala in se celo nastavljala valovom (na začetku se jih je še malo bala). In potem je tu še mivka ... Kali jo obožuje! Takoj ko jo zagleda, začne kopati po njej, se valjati, jo grizti in se zakopavati vanjo. Seveda še najraje, če se je prej dobro namočila v morju! Ker poležavanje na plaži res ne more biti zabavno, če ne prineseš s seboj v šotor še kilograma mivke! Srečala in spoznala je veliko kužkov, malo šarmirala, malo ignorirala – vsekakor se je imela lepo.
In midva – Korzika je super, ampak za nekaj časa jo imava dovolj. Vrnili pa se bomo, ker imamo v načrtu še vzpon do tistega drugega jezera v Restonici. Samo da nas ne bo ujel dež ...

2009-08-10T12:02:00.003+02:00

Tečaj jahanja

2009-07-28T13:11:00.003+02:00

Iški Vintgar, 26. julij 2009

2009-07-07T17:46:00.021+02:00

2. 7. 2009

VSE NAJBOLJŠE ZA PETI ROJSTNI DAN, KALI!

Ja, res je, čas hitro teče. Tudi meni se tako zdi. Kdaj je minilo pet let? Ne vem. Vem samo to, da sem v teh petih letih neznansko uživala!

Komaj se še spomnim težavnega prvega leta, ko sva se s Kali še spoznavali, se učili (tako jaz njo kot ona mene) in se pregovarjal, kdo bo imel glavno besedo.
Dosegli sva marsikaj – opravili sva izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju, pet generacij mladičkov sva vzgojili v mali šoli (jaz sem učila skrbnike, Kali pa je z 'vzgojnimi prijemi' mladičke, da ne smejo nadlegovati starejših psov), naučili sva se veliko trikcev, spoznali ogromno pasjih in človeških prijateljev in predvsem – se 'okužili' z agilityjem.

Sprva ni bilo lahko – Kali ni delovni pes in ni bila preveč motivirana. Počasi sva napredovali, Kali je postajala vedno hitrejša in zanesljivejša. Po treh letih tekmovanja sam se po tehtnem razmisleku odločila, da je čas za prestop najvišjo kategorijo A3. In odločitev je bila pravilna – Kali teče bolje kot kadarkoli prej! Razen dveh tekem (ena diskvalifikacija in enkrat neuvrščeni) sva parkurje premagali skoraj brez napak (tu in tam preskočena cona). Na zadnji tekmi sva tekli povsem brez napak in zasedli 4. mesto! Sploh ni slabo, glede na to, da imava konkurenco 30 najboljših psov v Sloveniji.

Prijateljica Lora je prišla čestitat za rojstni dan!

Kali je še vedno psička, ki spi v nemogočih joga položajih, ki se prikupi prav vsakemu človeku in ki se zna smiliti sama sebi kot noben drug. In še vedno je naš sonček, ki polepša vsak dan!

Jumping z domžalske tekme, 27. 6. 2009 (dež nama je malo zagodel, zato hitrost ni ravno bliskovita, snemal je Ivan):

Jumping z ljubljanske tekme, 4. 7. 2009, ki nama je prinesel 4. mesto (snemala je Lara):

2009-06-01T10:23:00.005+02:00

Hrušica, 31.maj 2009

2009-05-04T20:45:00.003+02:00

Arboretum Volčji Potok, 3. maj 2009

2009-05-01T20:45:00.008+02:00

Živel 1. maj 2009

Na Vršiču je baje še ful snega. Kaj!? A res? Gremo pogledat ... in smo šli. Snega je še vedno par centimetrov, nižje v Trenti Soča še vedno teče, pomladno cvetje se nastavlja sončnim žarkom. Vedno znova sem presenečen nad lepotami te doline in posočja na sploh. V bližnji prihodnosti nas čaka odkrivanje skritih kotičkov tega dela deželice.

2009-04-30T19:34:00.021+02:00

Rovinj, 27. - 30. april 2009

Rovinj je zakon! Ideja, ki je zorela že dlje časa, je končno dozorela. Plezanje na skali ob morju, obsijani s toplimi žarki pomladanskega sonca. Pred časom sem razmišjlal o kampiranju, a so za mojo boljšo in zmrznjeno polovico večeri in noči še vedno premrzle. Apartma, brez potrebe rezerviran že en mesec prej, nam je nudil toplo zavetje. V bližini prenočišča se nahaja gozdni rezervat Zlatni rt, ki ponuja točno to, kar se od imena pričakuje. Lično urejen park, prepleten z labirintom poti, ki omogočajo aktivno preživljanje dopusta. Kolesarjenje, tek, hoja ali pa preprosto poležavanje na "dekci" v mehki travi pod krošnjo ogromnega drevesa. Čas se ustavi. Štirinožni kosmatinci so tukaj več kot dobrodošli gostje, saj jim je namenjen celo del plaže v smislu kopališča za pse. Kali je bila zaradi "tistih" dni v letu prikrajšana za brezglavo norenje po parku in v izogib nezaželjenemu leglu ves čas na povodcu. Šarmiranju pasjim lepotcem ni bilo videti konca. Vonj po ribah ima očitno svoj čar.

Krajši ogrevalni sprehod in že smo pod steno, ki leži na koncu rta. Tu je bil včasih kamnolom iz katerega so vozili kamnite bloke za gradnjo beneških palač. Skala je čvrsta in ostra, po njej pa so speljane lažje smeri povprečno šeste stopnje, ki omogočajo uživaško plezanje ne peveč zahtevnim plezalce. Plezališče je razdeljeno na dva platoja. Zgornji se dviga približno dvajset metrov nad gladino morja, spodnji plato pa leži tik ob njem in omogoča hitro ohladitev pregretih glav, ko temperatura vode to omogoča.

Preden se podamo v smer, je treba dobro "zategniti osmico".

Vsem plezanje ne pomeni takšne zabave, zato si izberejo svoj način za preživljanje časa. Spanju na toplem soncu ni bilo videti konca.

Kljub vsem užitkom med samim plezanjem, je višek vsega še vedno razgibavanje nožnih prstov takoj potem, ko jih izvlečemo iz "udobnih" plezalk.Rezultat tri dnevnega brušenja kože so blazinice brez prsntih odtisov. Pri ropanju ni potrebno nositi nerodnih rokavic.

Vse muke so takoj pozabljene, ko se stisnemo z najdražjim.

Razgibavanje telesa po plezanju igra pomembno vlogo, pa naj bo takšno ali drugačno. In spet že omenjeni objemček najdražjih ;)Veselje po končanem dnevu je neizmerno ... JUPI!Rovinj ima dve plati. Druga, prav tako čudovita, je staro mestno jedro. Tipično obmorsko mestece z ozkimi ulicami, raznobarvnimi fasadami, neštetimi okni, majnimi prodajalnami spominkov, ki jih ni moč kupiti nikjer drugje, in pestro kulinarično ponudbo na vsakem koraku je odličen balzam za romantično dušo.

Lahkotnost gibanja po zraku je pri galebih prav neverjetna. Svobodo čutiš ob vsakem zamahu kril.No, nam se čas ni ustavil, še prehitro je minil. Rovinj je zakon in sigurno ga bomo še obiskali. Priporočamo!

2009-04-26T07:29:00.013+02:00

Ajdovščina, 25.4.2009

2009-04-25T22:23:00.006+02:00

Ajdovščina, 25.4.2009

Na letošnjo prvo tekmo smo se odpravili v prelepo Vipavsko dolino. Vreme nam je dobro služilo - ves dan nas je grelo prijetno sončece. Letošnja tekma se je prestavila na drugo lokacijo, ker je stari poligon zalila reka. Novo prizorišče je bilo res pravljično; stare rimske razvaline so odlična kulisa za tekajoče kužke - pa tudi fotografi so bili navdušeni.

Našlo se je tudi nekaj 'sodobnejših' pripomočkov za prijetno lenarjenje v senci dreves.

Kali je kot vedno uživala! Palčke so super!

2009-02-19T19:29:00.004+01:00

Modna revija

Kali je pozimi zelo zmrzljiva in letošnja zima nam je 'ponudila' kar nekaj ledenih dni. Zato je naša gospodična dobila lep, topel 'nevidni' puloverček (pasja oblačila Pika). Prekrasen sončni dan smo zato izkoristili za serijo fotografij. Kali je pridno pozirala, se nastavljala, tekla mimo fotografa, na koncu pa je za nagrado navdušeno iskala poljske miške!

2009-02-18T15:59:00.004+01:00

Potepanje

Kljub britju mrzlega severnega vetra je bil sprehod med dolgimi sencami užitek. Soteska ob Zaplati zaenkrat ostaja neraziskana. Skale ob potoku so zaradi ledenega oklepa preveč spolzke, da bi bil korak lahko varen. Spodaj ob plezališču, so me pošteno zasrbeli prsti a kaj ko je skala premrzla za držanje. Ob prvi otoplitvi bom sigurno pripravljen.
Lisica z zimskim kožuhom je tako vneto iskala hrano, da sem se ji približal na dvajset metrov. V veliko pomoč je bil seveda hrup vetra. Kljub temu, mi ni uspelo napraviti spodobnega posnetka. Širikokotna sigmica je pač namenjena drugačni vrsti lova. Mogoče drugič...

2009-02-11T11:12:00.006+01:00

FRACTALIUS

Photoshop Plug-in z zelo zanimivimi učinki.

2009-02-10T18:22:00.011+01:00

"Slava"

. . . C E N Z U R A . . .

Life goes on in mi z njim.

2009-02-09T20:14:00.002+01:00

Server made a boo-boo...WTF?

2009-02-08T16:34:00.009+01:00

Mednarodna razstava mačk v Ljubljani, 8. februar 2009

Felinološko društvo je tudi letos organiziralo mednarodno razstavo mačk. Le ta pritegne številne domače in tuje vzreditelje. Na razstavi je bilo največ mačk pasem britanka in maine coone. Posebnost ljubljanske razstave pa so tudi letos domače muce, ki so popolnoma enakopravno zastopane v svoji kategoriji. Kali je zaradi prevelikega "zanimanja" za mačke ostala doma.

Dremanja na takšen ali drugačen način ni manjkalo.

Nekatere muce so imele že vsega dovolj.

Drugim pa energije za igro ni primanjkovalo.

Izkazovanju ljubezni ni bilo videti konca.

Simpatična sodnica, ki je vsaki mački namenila poljubček. Predvsem je bilo zanimivo njeno ocenjevanje, saj je na vsaki mački pokomentirala dlako, obliko glave in telesa in to pred očmi in ušesi gledalcev.

Za mačjo pozornost večina lastnikov uporablja igračke. Drugi pa se zatečejo k bolj dovršenim metodam,.

2008-11-30T16:42:00.004+01:00

Roka ki me hrani...

2008-11-29T14:01:00.001+01:00

Spet smo se fotografirali...model je znan ;)

2008-11-27T14:55:00.006+01:00

Kriška gora, 27. november 2008

Dela prost dan. Hop v avto in že dirkam proti Gozdu. Brez Kali in fotoaparata zadnje čase ne gre. Kriška gora je med vikendi noro oblegana zato je bil današnji vzpon res super. Nobene gužve, sonček, sneg pod nogami...uživancija!

Tabla ob "romarski" poti na Kriško

Koča je med tednom zaprta. No, vsaj danes je bila.

Seznam pohodnikov, ki zbirajo število vzponov, je res dolg. Bravo vsem, čeprav jaz v takšnem početju res ne vidim smisla.

Potrebno je bilo nahraniti tudi lačna usta. Prazna vreča pač ne stoji pokonci.

Zimske radosti v dvoje ;)

2008-11-26T14:16:00.005+01:00

Fotoshooting, 26. nov 2008

S snegom pobeljen travnik, je bil kot nalašč za fotografiranje igrivo razposajene psičke. Sneg je škripal po tačkami in veselje je bilo neizmerno. Kljub težkim razmeram (črn kuža na snegu) je nastalo nekaj simpatičnih fotografij.

2008-11-24T14:57:00.001+01:00

Sneeeg, jupi!

2008-11-16T19:40:00.002+01:00

Voje, 16. nov 2008

Nedeljski izlet v ledeniško alpsko dolino v Triglavskem narodnem parku je bil odličen. Težke noge smo kmalu ogreli in korak je bil v trenutku lahkotnejši. Izlet je nezahteven in primeren za vsakogar. Vzdolž doline teče potok Mostnica, ki je v srednjem delu izdolbel slikovito sotesko, imenovano Korita mostnice.
Od tu vodi veliko poti na okolišče hrbe. Najbolj opazen je seveda Tosc (2275 m), ki se bohoti na koncu doline.

2008-11-16T18:46:00.005+01:00

DOGFRISBEE 4 FUN TEKMA v Parku Tivoli, 15. nov 2008

V hribih bi nas zagotovo čakalo sonce a smo se vseeno odpravili v oblačno Ljubljano. Z namenom, se ve. V Parku Tivoli se je namreč odvijala super simpatična prireditev pasjih ljubiteljev. Dogfrisbee je pri nas dokaj nova disciplina a to še ne pomeni, da točke nastopajočih niso bile dodelane. Ob vratolomnih skokih je obstal marsikateri naključni sprehajalec. Vsi, ki ste prireditev zamudili si lahko nekaj utrinkov ogledate na spodnjih slikah. Naslednjič pa ne smete manjkati.

Kdo bi si mislil, da tale "gora mišic" tako lahkotno poskakuje.

2008-11-16T18:43:00.002+01:00

Disciplin, v katerih se je tekmovalo, je več. Freestyle je ena od njih in je sigurno najbolj atraktivna. Dobra minuta različnih trikov ob glasbeni spremljavi.

Majhen kuža z velikim karakterjem.

2008-11-16T18:38:00.003+01:00

Pasjih gledalcev in tekmovalcer ni primanjkovalo.

Na mladih svet stoji ;)

2008-11-10T21:31:00.004+01:00

Viševnik (2050m), 10. nov 2008

Klik za panoramo:

Preden se sploh kam odpravimo je potrebno ogromno pregovarjanja in tehtnih razlogov, zakaj je bolje oditi ven, kot pa meglen ponedeljek prebiti za zidovi, ležeč na kavču pred televizorjem. Vse skupaj se je začelom že v nedeljo. Zjutraj smo se skoraj že odpeljali proti morju, da osvojimo Nanos. Na našo srečo sem le zavili proti Pokljuki s sloganom: S skupnimi močmi nam bo uspelo!

To tablo najbrž vsi poznate. Stoji Pred ogromnim gradbiščem, čigar hrup se širi globoko v Triglavski narodni park.

Nasmešek na ustih ti da vedeti, da Viševnik le ni bila tako slaba ideja.

Sploh se še nismo ogreli, ko so nekateri že zehali in molili tace stran. In to vse štiri.

...

2008-11-10T21:29:00.001+01:00

Prikupen samček po imenu Žak, nam je na vrhu smučišča, delal družbo. V očeh se mu vidi, da je zaljubljen do ušes. Kali je šarmirala kot vedno.

Kam že gremo?

Če v hribih sledite tem oznakam, ni vrag, da ne bi prišli na cilj.

Sonce je prijetno grelo. Prav takšen, topel, je bil tudi zrak, ki, smo ga vdihavali skozi, zaradi neverjetnega razgleda, do tal odprta usta.

Res no, samo še okrog te skale pa smo na vrhu.

...

2008-11-10T21:26:00.002+01:00

Triglav je na dlani, ma kaj na dlani, na konci nosu. Res je impozanten ;)

Punce vedno zebe, zato pa topel čaj še kako prav pride.

Ko je Kali dosegla vrh, je bila tole njena poza za naslednjih petnajst minut. Očitno je tudi njej razgled prišel do živega.

Lačen ni ostal nihče!

...

2008-11-10T21:20:00.004+01:00

Opazovanju okolice ni bilo videti konca.

Poze še ni spremenila, le pogled je usmerila za vzhod.

Hug?

Veselje ob prvenstvenem vzponu je bilo res nepopisno.

...

2008-11-10T21:06:00.005+01:00

Sestopali smo za zahodno stran preko kotline Jezerci. A sem stopila na gamsov kakec?

Končno se je odločila odveči kos oblačila. Jaz sem bil namreč zadnje pol ure v kratki majici.

Macesni so že odvrgli vse iglice. Smo kakšen mesec prepozni, da bi uživali v zlatih jesenskih barvah.

Skalna gmota ob poti, kot nalašč za plezalni vrtec.

Zveri so imele pojedino, saj smo ob poti videli ovčje kosti. Kako za vraga pa vem, da so bile ovčje, se boste najbrž vprašali. Dober meter višje je ležal še cel ovčji kožuh.

Med potjo nazaj proti domu, nas je kmalu spet zajela gosta, turobna megla. Brez izleta bi bil dan pust in siv.

Med potjo smo srečali kar nekaj planincev, ki so ta čudovit ponedeljek izkoristili za izlet v gore. Razen dveh fantov, so imeli čisto vsi s seboj tudi pasjo družbo.

2008-11-09T16:19:00.004+01:00

Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m)

Ker so mi verniki, ki v nedeljo zjutraj hitijo k maši, uničili plan A, sem se moral na hitro spomniti plana B. Sončna nedelja in prijetne temperature so bile kot nalašč za obisk gora. Solo vzpon proti Ledinam do žrela in nato desno proti Češki koči, mi je dal novega elana. Čisti užitek! Žal je večina gorskih postojank že zaprta, zato je od doma prinešen topel čaj zelo dobrodošel. Ljudi s podobnimi načrti ni manjkalo.

2008-10-27T11:56:00.003+01:00

Velika planina

Letos smo se odločili, da bomo obiskali tudi 'slavno' Veliko planino, o kateri sva že veliko prebrala in videla ogromno lepih fotografij. Hoje sicer ni veliko, pravzaprav gre bolj po ravnem, sama planina pa je res vredna obiska – hišice so prav simpatične, sprehajaš se lahko po vsej planini in se navdušuješ nad naravo. Seveda je treba paziti na kravje kupčke.
Andrej je želel malo tudi leteti z jadralnim letalom, vendar smo bili večinoma v oblaku, zato razmere niso bile prav idealne. Izbrali pa smo najslabši možni dan za obisk planine – praznik Marije Snežne, ko se pri cerkvici zbere reeeeees velika množica ljudi, potem pa sledi še zabava s pravo domačo muziko. No ja, kljub vsemu smo uživali.

2008-10-27T11:55:00.002+01:00

Izlet v Bohinj

Dan smo izkoristili za izlet v Bohinj in njegovo okolico – počeli smo kar nekaj stvari. Najprej smo se povzpeli na Soriško planino (sicer smučišče), ker so odlične razmere za spuščanje modela jadralnega letala. V dolini je bilo sončno in toplo, na Planini pa so bili oblaki le nekaj metrov nad nami, veter pa je res močno pihal – oblečeni smo bili skoraj kot pozimi. Razmere pa so bile res idealne – Andrej je užival v letenju in izvajal prave akrobacije s svojim jadralnim letalom.
Da bi se malo ogreli, smo se odpeljali v Bohinj in se posvetili plezanju. Nebo je bilo sicer prekrito z oblaki, vendar nam vsaj ni bilo noro vroče. Tudi tukaj so bile razmere idealne. Z Andrejem sva premagovala lahke in malo težje smeri (Andrej seveda bolje kot jaz), Kali pa je medtem pazila na opremo in malce lajala na druge plezalce. Ob koncu dneva se je Andrej še pogumno vrgel v jezero, čeprav temperature nikakor niso bile prav poletne. Dan smo tako izkoristili do konca.

2008-10-27T11:40:00.003+01:00

Golica

Letos smo se že drugič odpravili na Golico, tokrat v človeški in pasji družbi. Katja, Ivan in Goran so se nam pridružili z mešanko May, kokrom Taijem in malinoisom Vinnyjem. Na vrhu je bilo malo oblačno, tudi veter je kar močno pihal, a to nas ni ustavilo, da se ne bi veselo nastavljali objektivu in se odlično zabavali.Ker je bil dan še dolg, smo ga izkoristili še za piknik.

2008-10-27T11:30:00.003+01:00

Tekma – Domžale, 28. 6. 2008

Letos je bila tekma v Domžalah prav na moj rojstni dan. Že tako je ta tekma vedno zelo prijetna, saj se organizatorji potrudijo z zelo bogatimi nagradami, letos pa je bila za naju še posebno zanimiva. Vzdušje je bilo odlično, jedli in pili smo domače dobrote – da ne omenim vseh poljubčkov, ki sem jih dobila. Posebna zahvala gre Katji in Ivanu za slastno bombonjero, Jean za sanjski teranov liker in seveda Barbki in Sašotu za krasno torto (pojedli smo jo skupaj na treningu).Najlepše darilo sem dobila prav od Kali – oba teka se je odlično držala, vse ovire premagala brez napak in na koncu sva … zmagali (šele drugič v najini karieri)! Da ne omenjam, da je bil pokal ogromen, največji, kar sem jih kdaj videla.

2008-10-27T11:19:00.003+01:00

Storžič, 22. 6. 2008

Na Storžič smo nameravali iti že kar nekaj časa a je vedno kaj prišlo vmes. Tokrat pa se je Andrej trdno odločil in druge izbire sploh ni bilo.
Na pot smo se odpravili z jezerske strani, pri Kanonirju. Pot je precej neobljudena, speljana je po gozdu, zato je bilo sence na pretek. Zadnji del je nekoliko bolj strm, vendar pa smo bili v malo več kot eni uri na Mačenskem sedlu. Pot na sam vrh Storžiča je dokaj zahtevna, na nekaterih mestih je treba uporabiti tudi roke. Kali je po skalah skakljala kot kakšen gams, sploh ni imela nobenih problemov. Srečali smo gorske reševalce, ki so imeli vajo reševanja; res je neverjetno, koliko tvegajo, da lahko nekomu rešijo življenje.
Na vrhu smo se vpisali v knjigo in uživali v razgledu. Vrnili smo se prek Kališča in se kar peš odpravili v Preddvor. Rezultat večurnega lazenja po hribih so seveda opečena ramena. Kali je uživala, najbolj pa je bila vesela skoka v prijetno hladno jezero na koncu poti.

(Fotografije so posnete s prenosnim telefonom.)

2008-06-01T22:11:00.004+02:00

Bohinj, 1. junij 2008

Prvi junijski dan je bil že prav poleten, zato smo se odpravili na izletek v okolico Bohinjskega jezera. Najprej smo malo preverili, kako se drži plezalna stena – navdušeni plezalci so izkoristili lepo vreme in so se pridno spopadali s težkimi smermi. Seveda, naju z Andrejem so močno zasrbeli prsti, tako da se ob prvi priložnosti tudi sama zagrizeva v steno.

Temperature so bile že pravšnje za namakanje v vodi, na žalost pa je jezero še preveč 'ledeniško' za kopanje. Dovolj pogumni za čofotanje so bili le psi – seveda se jim je Kali z veseljem pridružila.

In na koncu smo ujeli še enega prebivalca naše lepe Gorenjske – občutek, da te gleda toliko oči, je kar malo čuden.

2008-05-13T21:43:00.002+02:00

Golica, 12. 5. 2008

Spet smo si malo zaželeli hribov, zato smo se tokrat odločili za vzpon na Golico. Zdaj naj bi bil tudi čas, ko cvetijo narcise in res jih je bilo ob vznožju kar nekaj. Malo gor po poti jih nismo več videli. Pot na Golico je zelo prijetna, razgled pa prav sanjski - najlepše se vidi naš Triglav. Andrej je malo pod vrhom na pobočju tudi malo letel z modelčkom jadralnega letala, dokler se ni zgodila manjša nesreča in je letalo 'izgubilo' svoj rep. Kali je v hribih uživala, še najbolj pa se je razveselila snega, ki se še vedno ponekod drži. Takoj ga je začela gristi in se valjati po njem. Na poti navzdol pa sta jo zmotili dve srnici, ki sta prečkali pot - Andrej je moral izvajati akrobatske skoke, da jo je zadržal. Vsekakor zelo andrenalinsko!

2008-05-09T16:50:00.005+02:00

Pokljuška soteska, 9. maj 2008

V prelepem majskem vremenu smo se odločili raziskati Pokljuško sotesko. Že na začetku poti nas je pričakalo obvestilo, da je pot zaprta. Kljub temu smo se odločili, da se odpravimo na pot - do kamor bo pač šlo. Soteska je res fascinantna, pot vodi mimo visokih previsnih sten, ob katerih smo se na nekaterih mestih počutili prav majhne. Še najbolj nas je prevzela 15 metrov visoka jama, ki ima na vrhu luknjo, skozi katero vodi strma pot. Na žalost pa soteska že dolgo ni bila obnovljena, tako da pot vodi samo do mosta, ki je speljan ob steni - in na žalost podrt. Vseeno je bil izletek zelo lep.

2008-05-05T11:58:00.003+02:00

3.5.2008, Ptuj - jumping

2008-05-05T11:56:00.005+02:00

3.5.2008, Ptuj- agility

2008-05-04T16:14:00.002+02:00

4.5.2008, Sv. Lovrenc nad Bašljem

Sv. Lovrenc nad Bašljem je cerkvica in priljubljena izletniška točka nad krajem Bašelj v občini Preddvor. Cerkev stoji na višini 892 mnm, od tod se ponuja lep razgled na del Ljubljanske kotiline: do Kranja in Šmarne Gore. Sv. Lovrenc stoji na južnem pobočju nedaleč od gozdnatega vrha Gore (918 m), sicer pa neposredno pod Storžičem.

2008-05-03T16:47:00.003+02:00

2.5.2008, Sv. Peter nad Begunjami

Super izlet na prvi petek v maju!

2008-05-03T16:38:00.004+02:00

26.4.2008, Gornja Radgona - agility

2008-05-03T16:35:00.001+02:00

26.4.2008, Gornja Radgona - jumping

2008-05-03T16:30:00.003+02:00

12.4.2008, Ajdovščina - jumping

2008-04-04T20:13:00.004+02:00

4.4.2008

Prvi posneteki v HDR tehniki, sestavljeni iz 5-ih do 7-ih fotografij z različnim časom osvetlitve. Z rezultatom sem več kot zadovoljen.

2008-03-31T19:36:00.002+02:00

EGIPT

Letošnje počitnice so se začele že zelo zgodaj – no, zgodaj sva si jih naročila, zato sva se že konec februarja odpravila na morje. Drugi so smučali, midva sva se kopala in sončila! Kali na žalost ni mogla z nama, ampak je uživala doma.

Let do Hurgade traja približno 4 ure, med potovanjem pa smo lahko občudovali lepoto in praznino puščave – z jasno izjemo, seveda, Nilom in njegovo ožjo okolico. Tudi samo mesto Hurgada je iz letala videti prav zanimivo. Graditi so ga začeli pred približno 20 leti in ga sestavljajo skoraj samo hoteli – večina zgradb v mestu je nezaključenih gradenj.
Egipčani so zelo prijazen narod, pravzaprav še preveč prijazni. Hotelsko osebje je sicer nekoliko bolj uvidevno, na ulici pa skoraj ne moreš narediti 10 korakov, ne da bi te lastniki majhnih trgovinic napadali z raznimi vprašanji:
»Where are you from, my friend?«
»Come, come to my shop, beautiful papyrus, good price, only 50 pounds!«
»Do you want massage, very relaxing?«
»Why not, Slovenia, why not?!«
In tako naprej – zelo težko jih je ignorirati, ker se ti postavijo prav pred nos, za njihove običaje pa je tudi zelo nevljudno, če zavrneš povabilo ali darilo. Potem te povabijo v svojo trgovinico za »one egyptian minute«, kar je pri nas ena ura. No, ja, mi pač nismo vajeni takega obnašanja, v Egiptu pa prav vsi turisti doživijo tak tretma. Najbolje jim je reči La, la, shukran, kar pomeni Ne, ne, hvala.
Na koncu sva seveda domov prinesla polne torbe spominkov, od puščavskega peska do kipcev kanopskih posod. Saj gremo tja, da bi zapravljali! Poskusila sva tudi njihov znani čaj, ki ga pijejo ob kajenju tradicionalne šiše – tudi to sva poskusila, normalno, in ne le enkrat.
Glavno opravilo pa je bilo ležanje na plaži (z možgani na off in …) in plavanje, čeprav je bila voda precej hladna. Andrej se je tudi poskusil v surfanju, po dveh dneh pa je 'šibal' kot pravi poznavalec!
Temperature so bile prav prijetne, nekje med 25 in 30 stopinj. Smešno je bilo le to, da so bili domačini oblečeni v jakne, ponoči celo v bunde – razložili so nama, da je pri njih zdaj zima in da jih ponoči reeeees zebe. V neki trgovini sva celo našla volnene kape!!!
Seveda se na počitnicah v Egiptu nisva mogla izogniti ogledom zgodovinskih znamenitosti – če sva že tam, jih pač morava videti. Tako smo se z avtobusom odpeljali v Luksor. Vsak dan se tja odpelje cel konvoj avtobusov, ki šteje 140 vozil – promet se za domačine ustavi in čakati morajo, da se konvoj turistov zvrsti.
Obiskali smo Dolino kraljev – grobnice so res zelo zanimive, vendar pa je v njih vroče kot v savni. Zanimivo je, da so marsikje še ohranjene originalne poslikave. Na žalost v grobnicah ni dovoljeno fotografirati, razen, če vas čuvaj ne vidi.
Ogledala sva si tudi tempelj kraljice Hačepsut – res krasna zgradba, s katere je tudi prelep razgled na mesto in Nil.
Najbolj naju je presunil tempelj Karnak – to je res veličasten kraj, ki so ga začeli graditi 2000 pr. n. št., potem so 2000 let gradili in dodajali stvari in danes še vedno stoji. Tempelj je impozanten, z ogromnimi kipi in stebriščno dvorano, v kateri se človek lahko počuti kot mravlja, z neverjetnimi obeliski in prekrasnimi izklesanimi podobami na zidovih.
Ker sva pogrešala Kali, sva malo pogledovala za domačimi psi – na cestah jih je bilo zelo malo, ker je to pač muslimanska država, tam pa psi veljajo za nečiste živali (razen seveda njihovi hrti). Tako sva v sedmih dneh videla le približno 6 psov, vsi pa so si bili zelo podobni, kot bi bili predstavniki iste pasme. Egipt je vsekakor vreden obiska – cene so nizke, sploh za naše razmere, če se vam kaj zdi predrago, pa še vedno lahko (no, morate) barantate in znižate ceno. Egipčani so precej strogo verni, čeprav ne molijo vsakič, ko jih pokliče mujezin, domačinke pa so vseeno pokrite in sva jih videla zelo malo. Hrana v hotelu je prilagojena evropskemu okusu – če niste preveč izbirčni in niste človek, ki ne more brez mesa, boste zdržali. Midva sva se v tistem tednu najedla riža, korenja in bučk. Pogrešala pa sva čokolado (Sandra bolj kot Andrej), saj je njihove sladice ne vsebujejo. Najbolj naju je motilo egipčansko pojmovanje čistoče – ker ga preprosto ni. Na cestah je ogromno smeti. Tudi voda ni taka, kot jo poznamo tukaj – za pitje sploh ni primerna, tudi zob si nisva umivala z njo, za vsak primer pa sva večkrat na dan popila malo domačega brinovčka, da sva se razkužila. Vrnitev domov je bila pretresljiva – dobesedno, kar precej nas je prerukalo, pristanek pa je bil zelo tubulenten! Vendar sva pozabila na vse, ko sva po enem tednu spet videla Kali!

2008-03-26T15:00:00.007+01:00

Preddvor, 26.3.2006

Blog je od danes naprej bogatejši za temo Fotografija. Namenjena je predvsem testiranju opreme in za objave fotografij, ki ne spadajo v nobeno drugo temo.

Ker mi je fotografiranje raslin in živali zelo pri srcu (tudi makro), sem si privoščil predlečo Raynox DCR-250. Vsi vemo, da je pri makro fotografiji zelo pomembna svtloba, saj v nasprotnem primeru ne moremo dovolj zapreti zaslonke in s tem pridobiti na že tako plitvi globinski ostrini. Ring bliskavica je za takšno delo kot naročena, le da je cena precej zasoljena. Za začetni preizkus predleče sem si napravil "HomeMadeRingFlash", ki svetlobo črpa iz bliskavice, ki je že vgrajena na fotoaparat. Po prvih preizkusih sem z delovanjem več kot zadovoljen. Strošek pa je minimalen ;).

2008-03-24T15:46:00.019+01:00

KORZIKA, 2007

Odločila sva se, da se letos odpraviva na morje skupaj s Kali. Možnosti je bilo veliko, želela pa sva nekam v tujino, zato je bilo kampiranje najboljša izbira. In ker na Korziki ne preganjajo psov, cene so sprejemljive, narava pa sanjska, smo se torej namenili tja. Šotor sva kupila že pred tremi leti, torej ga je bilo treba končno enkrat preizkusiti.
Z avtom smo se peljali do pristanišča Livorno, v bližini Pise, vožnja pa traja približno 6 ur.
Midva sva se vozila ponoči, tako da ni bilo gneče, vendar pa vseeno precej naporno.
V Livornu smo se vkrcali na trajekt ob 8.00 zjutraj, sicer pa vozi večkrat na dan. Vožnja s trajektom je trajala 4 ure, dodati pa je treba še čas, da se vsi vkrcamo in izkrcamo. Trajekt je zelo velik, ima več restavracij in kavarn, tako da lahko lačni in žejni potniki veselo zapravljajo. Na trajektu je bilo tudi veliko kužkov vseh velikosti, vendar so bili vsi lepo vzgojeni in pridni, človek jih skoraj ne opazi – najbolj viden je bil črni ruski terier, seveda zaradi svoje velikosti! Na palubi je prijetno sedeti v ležalnikih, v notranjosti so prostori klimatizirani (nas je kar malo zeblo). Na Korziko smo se pripeljali v mesto Bastia, vendar tam nismo taborili, ampak smo se takoj odpeljali proti jugu. Vzhodna obala Korzike je precej ravninska, ceste so ravne, tako da smo zelo hitro prispeli na najjužnejši del otoka – mesto Boniffacio! Imenujejo ga tudi Osje gnezdo zaradi zanimivih pečin, na katerih mesto stoji. Na tem kraju nenehno piha precej močan veter, mestne uličice pa so tako pravljične, da jih morate pogledati. Tukaj je tudi ogromno majhnih trgovinic s spominki, ki jih turisti navdušeno kupujejo. V kampu blizu Boniffacia smo tudi našli najbolj sanjsko plažo – bela mivka in turkizno morje! Pravi motiv za razglednice. Celotna Korzika je zelo 'prijazna do kužkov', nam pa je uspelo najti plažo, v mestu Campomoro, kjer je bil vstop kužkom prepovedan! Vendar pa se nam je mesto že naslednji dan odkupilo s svojimi lepotami – tam namreč stoji največji razgledni stolp na Korziki (sicer jih je veliko, skoraj v vsakem mestu eden), ogled je brezplačen, naleteli pa smo tudi na oskrbnika stolpa, ki je imel dva prijazna mešančka, s katerima se je Kali veselo igrala na vrhu stolpa. V tem mestecu pa sva odkrila tudi najbolj nenavadne in zanimive skalne formacije, ki se jih zeloooo splača pogledati. Kot bi Dali tu našel navdih za svoje slike.
...

2008-03-24T15:14:00.005+01:00

...

Od juga smo se po zahodni obali odpeljali proti mestu Porto – že sama pot je bila polna naravnih lepot, tako da smo se večkrat ustavili in fotografirali. Najbolj nas je prevzel kanjon živo rdečih skal, skozi katerega je speljana cesta. Na zahodni strani otoka je pokrajina zelo hribovita, zato so tudi ceste ovinkaste in bolj ozke. Mesto Porto je stisnjeno v ozki soteski, obkrožajo ga visoke gore, tako da je razgled iz kampa res veličasten. Sprehajali smo se po reki navzgor, kjer je Kali uživala ob skakanju po vodi, čofotanju in skakanju po skalah. Naša zadnja postaja je bilo mestece Saint Florent. Do tja smo se peljali po notranjosti otoka, po ovinkasti in strmi gorski cesti (170 km!).Šele tu smo tudi videli znane korziške prašičke, ki se prosto sprehajajo po otoku – v obalnih mestih jih ne boste videli. Ti prašički so sicer na pol divji, če pa se na parkirišču ustavi avto, se takoj prilepijo na vrata ali na prtljažnik in čakajo, da bodo dobili kaj za pod zob. Če jih boste hranili, pazite na prste! Pot čez hribe je zelo prijetna in slikovita, na nekem prelazu (1700 m) sredi Korzike pa smo srečali Prešernov kip! (No, ni ravno Prešeren, mu je pa zelo podoben, Kranjčani bodo že vedeli.) Sain Florent je majhno, prijetno in prijazno mestece, večerni sprehodi so prav sanjski, v marini pa smo videli kar nekaj velikih jaht. Morje ima eno posebnost – voda je zelo plitva, tako da lahko tudi 50 metrov od obale še vedno stojiš. Zato je voda tudi zelo topla, tudi kužki pa lahko veselo čofotajo po plitvini.

...

2008-03-24T14:57:00.004+01:00

...
Na Korziki so trgovine ponavadi v kampih, vendar tam lahko kupiš le najnujnejše. Kruha v obliki hlebcev (kot pri nas) ne poznajo, jedli smo le bagete. Poskusili pa smo tudi njihove 'francoske' rogljičke, ki se res topijo v ustih.
Ceste so bile v redu, z avtom ni bilo nobenega problema – zahodni del otoka je zelo gorat, zato se nam je zdelo, da se vozimo na Vršič. Malo nas je šokirala samo cena bencina, ki je 1,50 evra, torej kar precej dražje kot pri nas. Prebivalci govorijo predvsem francosko, tako da se splača malo ponoviti (če ste se jo kdaj učili) ali pa se vsaj naučiti nekaj osnovnih fraz in številke. Sicer pa se da zmeniti tudi v angleščini ali nemščini, če pa to ne deluje, tudi mahanje z rokami dela čudeže. Nikjer nismo naleteli na odpor do psov (no, razen na tisti prepovedani plaži) – v kampih so dobrodošli, prav v vsakem kampu je bil kakšen kosmatinec, tudi v marsikatero trgovino jih lahko peljete (prej vprašajte), turisti pa so jih imeli s sabo tudi v restavracijah. Omeniti pa moram, da so v določenih kampih prepovedani psi, ki na splošno veljajo za 'nevarne' pasme (pitbuli in podobno). Vsekakor nas je Korzika navdušila, tako njene naravne lepote kot prijazni ljudje. September je tudi pravi čas za potovanje, ker poletna vročina že malo popusti in je tudi v kampih manj gneče, zato so tudi cene nekoliko nižje. Kmalu jo nameravamo spet obiskati.

CENE: Trajekt – 140 evrov za avto, dve osebi in psa (za psa se plača toliko kot za osebo)

Kampi: 1 Aleria, 2 Camping des Illes (Boniffacio), 3 Paretta (Campomoro), 4 Sole e Vista (Porto), 5 U Pezzu (Saint Florent). Cene se gibljejo od 12 do 22 evrov na noč (dve osebi, pes, šotor in avto) – torej povsem sprejemljivo.

2008-03-23T19:38:00.007+01:00

Bled, 23.3.2008

Prvo nedeljo po pomladni polni luni smo obiskali zasneženi Bled. Glede na to, da so na velikonočno nedeljo mize polno obložene, se spodobi opraviti malo daljši sprehod. Mi smo ga in bilo je super. Vragolij na snegu ni in ni bilo konca.

2008-03-19T21:26:00.009+01:00

Peričnik, 1.1.2008

Med brskanjem po arhivu slik sem naletel na zimsko podobo Peričnika, ki sva ga s Sandro obiskala na hladno prvo noč po novem letu. Vsekakor prizor, ki ga je potrebno videti v živo. Kali je Peričnik že obiskala a tisti večer je zaradi mraza ostala doma.

Pomlad, 2006

2008-03-17T15:41:00.004+01:00

Preddvor, 17.3.2008

Po dolgem času je sonce spet pokukalo izza oblakov. Prijetnim sončnim žarkom, so se poleg ljudi in živali, nastavljali tudi odprti cvetovi rož na vrtu. Dan je v trenutku lepši.

2008-03-16T13:33:00.008+01:00

Prestranek,5.3.2008

Odlična tekma! Zasedli sva 4. mesto.

Agility

Jumping

2008-03-09T17:36:00.002+01:00

Ložnica, 12.5.2007 Agility

2008-03-09T16:18:00.002+01:00

Postojna, 17.12.2006 Jumping

2008-03-09T16:04:00.006+01:00

Prestranek, 17.3.2007 Jumping

2008-03-09T15:44:00.004+01:00

Prestranek, 24.2.2007 Agility

Jumping

2008-03-09T14:58:00.003+01:00

14. 7. 2007, Portorož, sodnik Paolo Meroni

Portoroška tekma je vedno nekaj posebnega, saj ima veliko zunanjih opazovalcev, ki navijajo za tekmovalce. Poleg tega se začne šele popoldne in se konča v poznih nočnih urah – nočni tek pod reflektorji ima pač svoj čar.
V prvem teku je vila Kali več kot odlična – bili sva edini, ki sva parkur izpeljali brez napak, tako da sva izpolnili še zadnji pogoj za nivo A3. Na žalost pa sva v drugem teku nabrali 5 kazenskih točk in spet pristali na 4. mestu. Zdi se, da nama je letos to mesto prav usojeno.

2008-03-09T14:58:00.002+01:00

2008-03-09T14:58:00.001+01:00

7. 7. 2007, Ljubljana – Ilirija

Sodnik je v prvem teku postavil precej zahtevne parkurje, tako da sva že takoj naredili diskvalifikacijsko napako. Sam tek pa je bil hiter in Kali je zelo navdušeno tekla. V drugem teku sem prvič poskusila Kali pustiti na startu – nalogo je odlično opravila in tekla brez napak.
Na Žalost sva bili tudi v ekipnem teku diskvalificirani in naša ekipa je ostala brez uvrstitve.

2008-03-09T14:57:00.004+01:00

23. 6. 2007, Selca, sodnik Mitja Žnidarič

Tekma v Selcih je vedno zabavna in sladka, saj organizatorji poskrbijo za piškote, muffine in podobne dobrote. Res nas razvajajo! Kljub nekaj dežnim kapljam se je nebo kmalu zjasnilo in uživali smo v soncu.
Sodnik je postavil zelo lepe parkurje. V prvem teku je Kali tekla hitro, a je žal naredila eno napako. Drugi tek sva sicer tekli brez napak, a je zadostovalo samo za 4. mesto.

2008-03-09T14:57:00.003+01:00

30. 6. 2007, Domžale, sodnik Yngve Sommer

Tudi tokrat nas vreme ni pustilo na cedilu; vroče sonce ves dan. Gostujoči sodnik je imel res težko delo, saj je nastopilo rekordnih 180 psov.
Prvi tek sva izpeljali dokaj solidno, hitro, a je Kali na žalost podrla eno palico. V drugem teku sva si prislužili tri izogibanja, kar pomeni diskvalifikacijo. Se zgodi.

2008-03-09T14:56:00.002+01:00

9. 6. 2007, Ljutomer, sodnik Zlatko Gorjan

Na najbolj oddaljeni tekmi je bilo tudi najbolj vroče – ves dan smo se skrivali v senci in se skušali ohladiti. Parkurji so bili zelo lepi in tekoči, le ekipno so bili nekoliko bolj zahtevni.
Kljub vročini je bila Kali odlično razpoložena in je oba teka odpeljala brez napak. S tem sva tudi izpolnili drugi pogoj za nivo A3. Pristali sva na 3. mestu.
Tudi ekipno smo se odrezali; trije čisti teki za Dream Team in naša druga uvrstitev brez kazenskih točk.

2008-03-09T14:56:00.001+01:00

26. 5. 2007, Slovenska Bistrica, sodnica Mirja Lapanja

Letos je bila tekma prvič na novem poligonu, ki je bil vsem tekmovalcem zelo všeč. Prostora je bilo res veliko, pa tudi sence za parkiranje in sprehajanje psov.
V prvem teku sva si s Kali prislužili 10 kazenskih točk; podrta palica in cona. Drugi tek sva uspeli odpeljati brez napak. Kljub kazenskim točkam je bil najin tek uspešen – pristali sva na 2. mestu. Tisti, ki ste bili na podelitvi, ali pa ste celo dobili pokal, veste, da smo se zelo nasmejali nagradam za najboljše.
Ekipno nismo bili preveč uspešni; vsi trije uvrščeni smo skupaj priigrali 30 kazenskih točk.

2008-03-09T14:53:00.000+01:00

12. 5. 2007, Ložnica pri Žalcu, sodnica Sonja Rozman-Bizjak

Vreme je bilo super, čeprav je bil napovedan dež. Tako smo se skrivali v senci, saj je sonce neusmiljeno grelo.
Parkurji so bili dokaj zahtevni, veliko ovinkov. V prvem teku je Kali preskočila cono, torej sva dobili 5 kazenskih točk. Drugi tek sva sicer odpeljali brez napak, ampak je bila Kali zaradi vročine precej počasna, tako da sva dobili kazenske točke na času. Pristali sva na 4. mestu.

2007-05-14T19:22:00.001+02:00

Barbariga, 1.5. – 3. 5. 2007

Prvomajski prazniki so bili letos prav kot naročeni za oddih na morju. Spakirali smo kovčke (in boks) in se odpeljali proti Istri. Za Kali je bil to prvi izlet na morje, vendar ji vse skupaj ni bilo najbolj všeč. Sprva je bilo vroče, zato je lenarila na terasi. Na plaži so jo motili prodniki in ostre skale, ki so jo bodle v tačke. In na koncu je preverila še morje – najprej je le zmočila tačke, nato pa se odločila, da bo poskusila še kakšen požirek. Lahko si predstavljate, kako se je spakovala, ko je ugotovila, da je voda slana. Na srečo je bilo v naselju veliko drugih turistov in skoraj vsi so s seboj pripeljali tudi svoje kužke. Prav vsi so bili lepo vzgojeni in prijazni, Kali pa je imela tako ogromno prijateljev za igro.
Odpravili smo se tudi v Pulo in Kali si je ogledala areno in ostale rimske spomenike. Na sprehodu skozi mesto se nam je pridružil simpatični gostilniški mešanček Pinki, ki mu je bila Kali očitno zelo všeč. Sicer pa je bil tudi on sam tako prisrčen, da smo ga hoteli kar pripeljati v Slovenijo.
Morje je bilo premrzlo za kopanje, vreme pa se je kmalu skisalo. Kljub zanimivim dogodivščinam je bila Kali vesela, ko smo se odpravili domov.

2007-05-14T19:21:00.001+02:00

Ptuj, 28.4.2007

Lansko leto smo si tekmo na Ptuju zapomnili po dežju, ki je vztrajno padal cel dan. Letos pa je bilo prav sanjsko – sonce nas je grelo, zato je bilo vzdušje res prijetno. Sodnica Cvetka Gorjan je postavila lepe, a precej zahtevne parkurje. Kali je bila po gonitvi nekoliko brezvoljna. Prvi tek sva naredili eno napako, drugi tek pa sva izpeljali brez napak. Zaradi vročine je bila Kali nekoliko počasna in končali sva na (spet, najbolj nehvaležnem) 4. mestu.
Kljub temu pa se je tekma nadaljevala še s tekom ekip. Naša ekipa Dream Team (Sandra in Kali, Barbka in Oli, Ivan in May, Katja in Tai) je dosegla svoj vrhunec; prvič v »zgodovini« naše ekipe smo namreč izpeljali parkur brez napak in si tako pritekli prvi čisti tek!!! Zasedli smo 5. mesto in to je bil do zdaj naš največji uspeh. Seveda smo uvrstitev proslavili na treningu; veselili pa smo se tudi uspeha naše najboljše ekipe Modri dirkači, ki so se povzpeli na 2. mesto. Vsi držimo pesti in tačke, da bomo tako uspešni tudi do konca sezone.

2007-05-14T19:19:00.001+02:00

Ajdovščina, 7.4.2007

Tekma v Ajdovščini je bila za naju prava katastrofa. Kali se je ravno začela goniti in je bila nekoliko nervozna, ker so ji samci sledili na vsakem koraku. Ta nervoza se je odražala tudi pri meni – ali pa je bilo ravno obratno? Vsekakor sva pustili zelo slab vtis. Sodnik Silvester Škerget je sicer postavil precej lahke parkurje, vendar sva že v prvem teku naredili napako, v drugem teku pa sva bili celo diskvalificirani. Se zgodi.

2007-04-13T11:10:00.000+02:00

Pokljuka, 12.4.2007

Zopet smo izkoristili prelep dan ter se odpravili na Pokljuko. Malo smo bili presenečeni, ker po gozdu leži še precej snega. Travniki pa so že kopni in kamorkoli se ozreš je vse vijoličasto od pomladanskega žafrana, le tu pa tam se najde kakšen beli žafran ali nunka.

2007-04-09T19:57:00.000+02:00

Potoška gora, 9.4.2007

Prelep dan je bil danes in res bi lahko imeli slabo vest, če se ne bi s Sandro in Andrejem odpravili na Potoško goro, ki leži nad Preddvorom. Vsi gnili in brez kondicije smo se po dobri uri le prikobacali na vrh in splačalo se je. Razgled na vasice pod goro je bil čudovit. In nismo bili edini, ki smo izkoristili današnji dan za potepanje po hribih. Po poti smo srečali veliko ljudi in seveda meni ljubših kužkov, ki so spremljali svoje lastnike prav tako kot jaz. Sploh samčki so mi bili nekam sumljivi s steklenimi očmi. Najbrž jih je zmedel moj vonj. Imam namreč ravno tiste dni v letu.

2007-04-05T21:10:00.001+02:00

17. 3. 2007, Prestranek

Tekma je bila za naju nekaj posebnega: bila je najina obletnica tekmovanja, saj sva ravno v Prestranku leta 2006 prvič tekmovali, poleg tega pa sva prestopili v nivo A2 in tako prvič tekmovali v hujši konkurenci. Malo me je skrbelo, ker je tekmo sodil Sašo Novak, ki je znan po tem, da ima zahtevne parkurje. A vse je šlo kot po maslu. Prvi tek sva pretekli brez napak in celo zasedli prvo mesto – tako sva izpolnili tudi prvi pogoj za nivo A3. V drugem teku je Kali žal zgrešila vstop v slalom in nama pritekla 5 kazenskih točk in še 1,5 sekunde, ker sva presegli standardni čas. Kljub vsemu sva na koncu zasedli (sicer nehvaležno) 4. mesto.
Glede na to, da je bila to najina prva tekma v nivoju A2, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna. Kali je namreč na tekmah vedno bolj zanesljiva, njena hitrost pa je vedno večja.

2007-04-05T20:57:00.000+02:00

V SPOMIN, r.i.p.

Preden je v našo družino prišla Kali, nam je dolgih 13 let družbo delal nemški ovčar Šuki. Že ko sem bila majhna, sem si vedno želela imeti psa in pri dvanajstih se mi je želja končno izpolnila. Spominjam se, da sem že takrat prebrala cele kupe knjig o pasmah in skrbno izbirala psa. Oče ni hotel, da bi bil kuža v hiši, zato je bilo treba izbrati pasmo, ki ji mraz ne pride do živega. Na koncu sem izbrala nemškega ovčarja; spomnim se, da je bil Šuki od vseh mladičkov največji debelušček. Ko smo ga prinesli domov, je bil star komaj dva meseca in je bil še tako majhen in nebogljen. Kmalu je zrasel v velikega, a najbolj prijaznega in prisrčnega kosmatinca na svetu.
Z njim res nismo imeli nobenih težav; bil je nezahteven glede hrane, nikoli ni zbolel, ni se pretepal, ni bežal, na sprehodu je bil vedno spuščen, pa ni lovil nobene živali, zelo rad se je vozil z avtom in oboževal je druga živa bitja. Bil je res prijazen kuža, naši mački so lahko jedli iz njegove posode in spali med njegovimi tacami.
Ko je dopolnil 12 let, pa se je počasi že začelo kazati, da se mu iztekajo ure. Dolgo je bil živahen, vesel in poln energije, nato pa je počasi začel pešati. Najprej je veliko spal, sprehode sva skrajšala, sčasoma je skoraj povsem nehal lajati, samo ležal je še v svoji koči in počival.
Zadnja faza se je začela, ko je skoraj popolnoma nehal piti vodo, zato je hrano dobival v obliki juhic, da bi zaužil zadosti tekočine. Vendar ni pomagalo; začel je hujšati, čeprav je še vedno skoraj normalno jedel. Poleti smo ga še pustili, ko pa se je bližala zima, smo vedeli, da je ne bo preživel. Bilo je zelo hudo, a nismo hoteli, da trpi, zato smo poklicali veterinarja, ki ga je uspaval. Šuki je pokopan na našem vrtu.
Bil je moj prvi pes, moja izpolnjena želja. Na žalost se z njim nisem ukvarjala toliko, kot bi si morda zaslužil. Njegova hiška še vedno stoji na našem dvorišču in nas spominja na vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli v njegovi družbi.

2007-04-05T20:49:00.000+02:00

V SPOMIN, r.i.p.

Že od nekdaj so nam družbo v hiši delali tudi različni ptički; vedno smo imeli doma skobčevke in kanarčke, nazadnje pa nas je razveseljevala in nam krajšala čas naša nimfa Rudi.
Nimfo je kupila moja sestra in je bila prepričana, da je samček, ki se bo naučil govoriti. Najprej smo ugotovili, da Rudi ni fant, ampak punčka, saj sem v njeni kletki nekega dne našla jajček. To je bil za nas pravi šok, saj še noben od naših ptičkov (pa so bile med njimi tudi samice) ni nikoli zvalil jajčka! Rudi je tako postal Rudica, mi pa pametnejši za eno spoznanje.
Rudi je živela zelo svobodno; kletka je bila čez dan odprta, tako da je lahko letela po dnevni sobi in kuhinji in raziskovala. Vedno je želela biti v naši bližini, sovražila je samoto. Če smo šli od doma, se je »parkirala« na vrata in čakal, dokler se nismo vrnili. Vedno nas je glasno pozdravila s svojim predirljivim glasom. Pogosto nam je kradla hrano iz krožnika pri kosilu, oboževala je jogurt, piškote namočene v kavo, najraje pa je imela špagete. Za njih bi skočila tudi v lonec vrele vode!
Na žalost pa je bila njena svoboda tudi njena usoda. Nekako se je izmuznila iz dnevne sobe in skozi odprta balkonska vrata odletela na prostost. Celo popoldne sva jo s fantom lovila po vasi, pregledovala strehe in drevesa. Našla sva jo na sosedovi hiši in že upala, da jo bova ujela, pa je nad njo zakrožila kanja in Rudi je nagonsko zbežala.
Po vasi smo obesili liste, da bi nas sosedje lahko obvestili, če bi jo kje slučajno videli. Po štirih dneh sem obupala; noben domači ptiček ne more preživeti v naravi, ali ne najde hrane ali pa ga drugi ptiči pokončajo.
Vseeno pa sem po enem tednu dobila klic, da je na sosedovem balkonu ptiček s čopkom na glavi! To je bila lahko samo naša Rudi! Takoj sem se odpeljala k sosedom in res je bila ona; popolnoma prehujšana, umazana in izmučena, ampak bila je naša Rudi! Doma smo jo dali v miren kot, da bi si opomogla, a je bil šok očitno prehud. Po dveh dneh sem jo mrtvo našla v kletki. Stara je bila komaj 5 let, lahko bi še dolgo živela. Tudi Rudi je pokopana na našem vrtu.

2007-04-05T20:42:00.000+02:00

SANDRA

Od kar se spomnim, sem vedno oboževala živali. Že kot majhna punčka sem najraje na kakšnem travniku lovila hrošče, tekala za metulji in opazovala čebele. Če sem kje zagledala kakšnega psa, sem ga morala nujno pobožati, čeprav so se moji straši verjetno pogosto bali, da me ne bi kateri od njih ugriznil.

Moja sestra seveda ni bila nič »boljša« od mene, le da so njo vedno zanimale bolj eksotične živali. Tako sta starša morala popustiti najinim željam in si omisliti kakšno živo bitje, ki bi nam delalo družbo. Dokler smo živeli v bloku, pes ni prišel v poštev, prav tako ne maček. Morali sva se zadovoljiti z ribicami, nato pa s kanarčkom in skobčevko.

Sledile so seveda vse mogoče živalice, ki jih lahko imaš v bloku in ne motijo sosedov; imeli še hrčke, morske prašičke, spet nove ribice in novo skobčevko. Sreča pa je bila, da smo se kasneje preselili v lastno hišo; zdaj sva s sestro lahko zahtevali več in to sva tudi dobili. Okoli naše hiše se je vedno znova našel kakšen mačji mladiček, ki so ga neodgovorni lastniki prepustili na milost in nemilost na cesti. Vsi ti brezdomčki so končali v naši hiši. Kmalu smo dobili še enega morskega prašička, belega zajčka in celo zelenega legvana. Moja sestra je celo naredila ogromno kletko in v njej naselila tri pare skobčevk. Kmalu se le tej pisani druščini pridružila še želva Felix (še vedno v naši družbi, star je vsaj 16 let).

Končno pa sem tudi jaz dočakala psa; mojega prvega pravega psa. To je bil naš nemški ovčar Šuki, ki je dočakal ponosnih 13 let.

V zadnjih letih se je druščina živali v naši hiši nekoliko zmanjšala. Zajček je dočakal 10 let in nas zapustil, hrčki in morski prašički ravno tako, mačke pa nam je vse vzela cesta. Odločili smo se, da bomo odslej imeli le še psa, želvo (ker pač vztraja) in nimfo. Ker smo imeli nimfo Rudi spuščeno v hiši, si nismo mogli omisliti še mačkona. Ko nas je Rudi tako nesrečno in predčasno zapustila, si nisem več želela nove papige. Tako sta ostala le še Kali in Felix.

Živali so mi bile vedno všeč, v zadnjih letih pa sem se začela nekoliko bolj intenzivno ukvarjati predvsem z vzgojo psov. S Kali sva začeli trenirati agility, kmalu pa sem v KD Naklo tudi začela pomagati pri tečaju male šole. To me je tako zelo prevzelo, da sva letos spomladi s Katjo (sošolka z agilityja) prevzeli tečaj in prvič samostojno vodiva pasje mladičke in njihove skrbnike. Učenje nama je v veliko veselje in sva zelo zadovoljni z dosedanjimi rezultati. Upam, da bom se bom še dolgo lahko s takim veseljem in prizadevnostjo udejstvovala v kinologiji.

2007-03-26T20:59:00.000+02:00

Prestranek, 17.3.2007

2007-03-01T13:11:00.000+01:00

26. 2. 2007, pomlad

Danes se je iz zimskega spanja prebudil naš zaspanček – Felix. Zima je bila kratka in mila, zato se je naša želvica skoraj dva meseca prezgodaj vrnila nazaj v budno stanje. Kali je bila svojega »bratca« zelo vesela in ga je pozdravila z mokrimi poljubčki. Felix letošnjo zimo ni izgubil veliko teže, ampak je po kratkem zimskem spancu še vedno lepo rejen. Takoj je tudi začel veselo jesti in se veseliti toplega sončka.

2007-03-01T13:10:00.002+01:00

24. 2. 2007, Prestranek

Finalna tekma zimskega pokala se je odvijala v konjušnici na gradu Prestranek. Malo nas je zeblo, ker dvorana ni bila ogrevana, a pravih zimskih temperatur ni bilo.
Sodnica Ivana Kirik je postavila zahtevne parkurje, pa tudi konkurenca je bila precej huda. Kali je bila zelo dobro razpoložena za tek in je zato zelo navdušeno preskakovala ovire. Žal pa je tokrat vodnica pokvarila rezultat – v prvem teku sva dobili pet kazenskih točk, kriva pa sem bila jaz, saj sem se ji postavila pred oviro. Drugi tek sva odpeljali brez kazenskih točk. Na koncu sva pristali na devetem mestu. Skupno sva se v zimskem pokalu uvrstili na šesto mesto.

2007-02-15T17:40:00.000+01:00

2007-02-11T16:07:00.003+01:00

10.2.2007, Železniki, dvoranska tekma

Letos je v Železnikih prvič potekala zimska dvoranska tekma. Organizacija je bila odlična, dvorana zelo kvalitetna, a 140 prijavljenih psov je do zadnjega kotička zasedlo tribune. Sodnik Zlatko Gorjan je postavil lepe parkurje; tekoče in tehnično zahtevne.
V konkurenci 32 psov vsa se odlično odrezali. Kali je bila na startu zelo vesela in razpoložena, tekla je hitro in zelo natančno. Sledila je mojim navodilom in zanesljivo izpeljala oba teka. Prislužili sva si drugo mesto, prehiteli sta naju samo Cvetka Gorja in Varvi.

2007-02-11T16:06:00.005+01:00

17.12.2006, Postojna, božična dvoranska tekma

Vzdušje na tekmi je bilo praznično, vsekakor smo se dobro zabavali in uživali v topli dvorani. Parkurji so bili srednje zahtevni, sodil je Silvester Škerget. Kali je bila super – tekla je hitro, zanesljivo in mi je dobro sledila. Žal pa smo vedno vodniki tisti, ki delamo napake; v obeh tekih sva bili diskvalificirani zaradi mojega napačnega vodenja.
Presenečenje je bil tek Irene Šeruga s čivavo Akijem, saj sta zasedla tretje mesto na svoji prvi tekmi. Vsi iz KD Naklo smo se veselili z njo.

2007-02-11T16:06:00.004+01:00

25.11.2006, Koper, agility4fun

Neuradna tekma v Kopru je bila seveda bolj sproščena kot uradne tekme. Iz KD Naklo smo se je udeležile štiri predstavnice; jaz in Kali, Katja Bizjak in Tai, Andreja Jakopič in njeni trije kužki, Taja Kosmač in Ringo.
Parkurji so bili precej zahtevni, sploh glede na to, da je bila tekma namenjena začetnikom. V prvem teku sva si prislužili 15 kazenskih točk. Drugi tek je veljal za ekipno tekmo; parkur je bil zelo zahteven, zato sva dobili 10 kazenskih toč, a sem bila zadovoljna, da sva ga vsaj izpeljali. Tretji tek je bil jumping-open; vsi psi so tekmovali na enaki zahtevnostni stopnji. Kali je tokrat zbrala vse moči in tekla odlično, brez napak. Na koncu sva se uvrstili na tretje mesto.

2007-02-11T16:05:00.002+01:00

14.10.2006, Naklo, finalna tekma državnega prvenstva

Zaključek sezone je bil za naju res veličasten. Že en dan pred tekmo smo pridno pripravljali poligon in postavljali šotore. Letos je tudi vreme držalo z nami – tokrat prvič na tekmi v Naklem ni deževalo in zato tudi poligon ni bil blaten. Kljub oblakom je bilo toplo in tudi sonce se je občasno pokazalo.
Parkurji so bili odlični, sodnica Ivana Kirik pa je delala hitro in učinkovito. Kali je na domačem terenu pokazala, kaj zna in oba teka sva izpeljali brez kazenskih točk. Zasedli sva drugo mesto. Še večje veselje pa je bilo končno presenečenje, saj sva se v državnem prvenstvu uvrstili na tretje mesto v skupnem seštevku!
KD Naklo je skupno dobilo kar šest steklenih pokalov za skupno uvrstitev v državnem prvenstvu; jaz in Kali, Andreja Jakopič in Antej, Dora Štros s Tobijem in Frajlo, Vinko Oštarijaš in Gala in seveda naša ekipa Modri dirkači, ki so v skupnem seštevku zmagali.

2007-02-07T20:00:00.001+01:00

30.9.2006, Kočevje

Vreme je bilo več kot lepo, temperatura pa je bila skoraj 25 stopinj celzija, kar je nenavadno za ta letni čas. Kali je bila spet super in je nadaljevala uspeh zadnjih dveh tekem; oba teka sva odpeljali brez kazenskih točk. Prehitela naju je le ena psička, ki je bila pač hitrejša. Zasedli sva odlično 2. mesto. Trenutno sva v državnem prvenstvu skupno na 6. mestu.
Tudi ekipno je šlo vse kot po maslu; midve sva tekli brez kazenskih točk, na koncu smo se uvrstili na 9. mesto.
Vsekakor se vidi, da napredujeva, saj sva izpolnili že vse tri pogoje za višji nivo.

2007-02-07T19:59:00.001+01:00

16.9.2006, Hrušica

Vreme je bilo obupno, ob 13h je začel padati dež in ni nehal do konca tekme. Parkur je bil zelo lep in tekoč, uspelo nama je brez kazenskih točk in tako sva naredili tudi drugi pogoj za višji nivo. Tudi drugi tek je bil odličen; Kali je tekla zelo hitro (verjetno je hotela čim prej nazaj na suho, ne pa teči po dežju), brez kazenskih točk. Na koncu sva se povzpeli na 3. mesto in dobili najin drugi pokal. Skupno sva v Eukanuba pokalu zasedli 4. mesto, kar je za naju odličen uspeh.
Ekipno se nismo uvrstili, saj sva naredili napako in bili diskvalificirani.

2007-02-07T19:58:00.001+01:00

9.9.2006, Ljutomer

Najbolj oddaljena tekma, sprva sploh nisem hotela iti. Parkurji so bili ravno pravšnji, ne pretežki ne prelahki. Prvič nama je uspelo speljati prvi tek brez napak in tako sva naredili prvi pogoj za višji nivo. Po prvem teku sva bili na 3. mestu, zato je bil drugi tek odločilen. Na startu so mene skoraj izdali živci, a sem Kali lepo počasi peljala skozi parkur in tudi tokrat je šlo brez napak. Ker so ostali tekmovalci naredili napake, sva bili edini brez kazenskih točk, zato sva končno prišli tudi na stopničke in zasedli 1. mesto!!!
Ekipno se sicer nismo uvrstili, a midve sva tekli brez napak. Ta dan sem bila na Kali zelo ponosna, saj je zmogla vse tri teke speljati brez napak.

2007-02-07T10:47:00.006+01:00

26.8.2006, Ljubljana – agi for fun

Udeležba na tekmi je bila majhna, zato pa je bilo vzdušje sproščeno. Tudi vreme nam je ugodilo, sonce nas je prijetno grelo. Pasji fantje so bili nekoliko nadležni, ker se je Kali gonila, a sva jo odnesli le s polulanim boxom.
Tekmo so sestavljali trije teki; dva sta se štela skupaj in eden posebej. V vseh treh tekih sva dobili po 5 kazenskih točk in tako dvakrat zasedli nehvaležno 4. mesto. Kljub temu je očitno, da napredujeva.

2007-02-07T10:47:00.005+01:00

15.7.2006, Portorož

Vreme na morju je bilo super, temperature so narasle na 40 stopinj. Kužki so bili zato malce leni. Parkur je bil sicer enostaven, a jaz nisem bila dovolj zbrana, zato sva izpadli že v prvem teku. Tudi drugi tek ni bil dober, nabrali sva 10 kazenskih točk. Tekma sicer ni bila uspešna, a smo se vsaj kopali v morju.

2007-02-07T10:47:00.004+01:00

2.9.2006, Ljubljana
Vzdušje na tekmi je bilo napeto, parkurji pa precej zahtevni. Najin tek je bil bolj slab; v prvem teku 15 kazenskih točk, v drugem pa brez napak. Zasedli sva 12. mesto od 13 uvrščenih. Ekipno smo tekle tri ženske; jaz, Urška in Barbka. Jaz sem bila od nas treh zadnja na vrsti in je bilo torej vse odvisno od mene. Kljub temu sva s Kali suvereno pretekle parkur. Na koncu smo se ekipno uvrstile na 8. mesto, kar je za nas odlično.

2007-02-07T10:46:00.004+01:00

24.6.2006, Domžale

Na vroč poletni dan, temperature so dosegle 35 stopinj, so Kali vzpodbujali Andrej, mami, prišli pa so tudi njeni 'prvi lastniki', Punika in Štefan Cerar. Očitno ji je publika godila, saj je tekla odlično. V prvem teku sva dobili 5 kazenskih točk, prav toliko tudi v drugem teku. To nama je prineslo tudi drugo uvrstitev. Pristali sva na 8. mestu, jaz pa sem bila zelo zadovoljna.

2007-02-07T10:46:00.003+01:00

8.7.2006, Ljubljana
Tekma je bila za naju srednje uspešna. Jaz sem bila zelo živčna, to pa se je preneslo na Kali in je tekla veliko hitreje kot ponavadi. Zato sva v prvem teku pridobili 15 kazenskih točk, v drugem teku pa 10. Končali sva na zadnjem, 12. mestu. Katastrofa!